Osamljeno stopnišče

Osamljeno stopnišče na katerega zaide le malo ljudi. Nekje na sredini v spirali zavije levo in je zaradi tega slabše pregledno, drugače pa je čisto navadno stopnišče, ki pa ni v pogosti rabi, saj obstajajo poti, ki so hitrejše in boljše.


------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Remus je z hitrimi in jeznimi koraki hodil po hodnikih Bradavičarke in stresal svojo jezo na tla po katerih je hodil. Še sedaj je bil jezen zaradi kazni, ki ga je doletela in želel si je, da bi se lahko preprosto znesel na nekom. Bil je večer in večina hodnikov je bila zapuščenih in samotnih, kar mu je ustrezalo. Razmišljal je o vsem kar se je zgodilo in tolažbe ni našel niti v tem, da je kazen dobila tudi Niccollete Parkinosn.
Zagotovo si jo je zaslužila bolj kot jaz, saj je ona začela vso stvar je jezno pihal v sebi. Še sam ni vedel, da je v njem toliko besa, ampak ni se mogel otresti občutka, da svet ni pravičen.
Končno je malo zastal s korakom in močen glas v njem je rekel Sprijazni se. Svet ni prijazen. Če bi bil, ti ne bi bil volkodlak in ljudje ne bi umirali zaradi butastih razlogov. Sedaj pa se spravi k sebi in nehaj noreti Ta misel mu je zbistrila glavo in čutil je, kako je jeza počasi začela odtekati. Potrebujem samo nekaj minut miru in nato bo vse spet normalno je še pomisli, ko je zavil na eno izmed bolj osamljenih stopnišč. Že v času pouka, je to stopnišče samevalo in le malo je bilo možnosti, da bi v večernih urah na njem srečal kogarkoli. Spet je malo pohitel s korakom in ko je stopnišče v veliki spirali zavilo na levo je brez da bi pomislil, stekel po njem.
Ker ni bil dovolj pazljiv, pa je naletel na nekaj trdega in odbilo ga je čez tri stopnice, kjer se je le nekako ujel. Od bolečine se mu je zameglilo pred očmi in požrl je solze, ki so se mu nehote nabrale v očeh. Med svojim "padcem", kjer se je le po čudežu uspel obdržati na noga, če se ne bi, bi se lahko resno poškodoval, je z nogo zadel ob eno izmed stopnic. Bolečina pa ni pojenjala, ampak se je samo še okrepila.
Dvignil je pogled, da bi videl kaj mu je zastavilo pot, ko je v bližini opazil plašč. Bila je človeška postava in očitno se je zmotil, ko je menil, da je to osamljeno stopnišče. Že je hotel zamrmrati opravičilo, ko je opazil znak na plašču.
Kot, da ne bi bil ta dan že dovolj slab je naletel še na to oviro. Jeza se je nabrala v sekund in eksplodiral je preden se je lahko zadržal.
"Kaj pa si misliš, da si? Ne znaš paziti kjer hodiš? Lahko bi se resno poškodovala." glas je imel povzdignjen, da je glasno odmeval na praznem stopnišču in šele sedaj je opazil, da je pred njim dekle.
" Saj od neumne Spolzgadovke tako ne moreš pričakovati kaj drugega." je rekel tokrat malo tišje a še vedno z jeznim in jasnim glasom.
"Kaj buljiš vame, spravi se mi s poti." je spet povzdignil glas, še preden mu je lahko odgovorila, a iz njemu neznanega razloga ni stopil dalje. Ni vedel ali hoče iz sebe spraviti vso jezo, ali je bilo kaj drugega a gotovo si je v tem trenutku zaželel prepira.

( Lux izvoli, oder je tvoj )

Njeno govoričenje ga je skoraj spravilo tako daleč, da bi izgubil kontrolo. Že je poprijel za palico, ko se je le uspel zaustaviti. Kaj pa je lahko pričakoval drugega od Spolzgadvoca kot pa zbadanje ali pa še kaj hujšega. Še vedno so mu v ušesih odmevale njene besede, a tokrat ga niso spravile v jezo temveč so ga počasi pomirjale. Zdelo se je kot, da je iz njenih ust prihajal glas razuma.
Glas razuma od Spolzgadovke? Remus resnično se ti je skegljalo. je pomislil, a hkrati presenečen spoznal, da je jezo zamenjal sram, ker je takole izgubil nadzor in vpil nad nedolžnim dekletom, četudi je bila le Spolzgadovka.
A nato je sledilo še eno presenečenje. Za razliko od večine Spolzgadovcev, ki bi bili veseli izziva in bi se takoj vrgli v prepir in po možnosti tudi dvoboj se je dekle pred Remusom le odmaknilo in mu dalo prosto pot. To ga je tako zmedlo, da je obstal kot vkopan in neumno zrl v dekle.
Sedaj si jo je bolje ogledal in spoznal, da je ni še nikoli videl. Imel je mnogo "znancev" iz Spolzgada, večina ga je hotela prekleti ob vsaki priložnosti, ko so se srečali, a tega dekleta ni še nikoli videl. Ne v njihovi družbi, niti na hodniku ali kjerkoli na Bradavičarki.
Ker je bil za njo očitno pogovor končan se je Remus odločil, da ga bo spet začel. Jeza se je že skoraj povsem ohladila in sedaj ga je vsa stvar le še zabavala. Ob drugi priložnosti bi preprosto odšel, a ne danes. Ni vedel, kaj ga je zadrževalo a nekaj je bilo na tem dekletu....
"Če pa bolje pomislim, mi je pravzaprav kar všeč tukaj. Ja kar ostal bom." je reke, tokrat s povsem mirnim normalnim glasom, in stopil bližje k njej.
Čeprav je dvomil, da mu bo zaupala svoje ime se je vseeno odločil, da jo vpraša po njem "Nikoli te še nisem videl" je rekle in to je bila bolj trditev, kot kaj drugega. "Kako ti je ime?"
O opravičilu ni niti pomisli, nenazadnje je bila še vedno Spolzgadovka neglede na to, da je vsaj po prvem vtisu bila drugačna od večine. In to v boljšem smislu.
Odločil se je, da jo bo skušal bolje spoznati, čeprav je dvomil, da mu bo ona to dovolila.


[Ej soory sploh nimam idej, tako, da je tale post super čuden. Bo pa naslednji boljš. Upam ]

Nekaj trenutkov je zopet prepustila tišini in se zazrla v svojo dlan, kjer je bilo nametanih kar nekaj njenih sarih, pa tudi novih zapestnic. Ni marala besed, takrat, ko so bile nepotrebne in tisti trenutek resnično niso bile. S kotički očes pa je opazovala njegove reakcije, ki so se vrstile ena za drugo in dobila je občutek, kot da je osebo, ki je stala nekaj stopnic nižje, malce pomirila. Tudi jeza je počasi hlapela in nevede se je vprašala, kaj je pravzaprav naredila takšnega, da je počasi izginjala. Prav tako kot on, je tudi ona čez nekaj časa dvignila pogled in se zazrla samo v njegove oči, ter pozabila na slike in okolico, ki ji je obdajala. Na ustnice ji je švignil majhen, hladen nasmešek, nato pa je počasi stopila tri stopnice nižje, poleg njega in sedla, ter se potopila vase, kakor prej. Za nekaj trenutkov je čisto pozabila na osebo, ki je še zmeraj nepremično stala pred njo, a ob njegovih besedah se je zdrznila in svoj pogled usmerila naravnost vanj, nato pa skomignila z rameni in tiho zamrmrala:
"Če že vstrajaš. Vendar opozarjam, da ti verjetno moja družba ne bo ravno pogodu." pravzaprav si je želela, da bi ostal.
Pogrešala je nekoga poleg nje, pa naj bo to od kogarkoli in Lux se je odločila, da bo, kot človek dala možnost vsakomur, ki jo bo seveda želel, da postane nekdo v njenem življenju, njen zaveznik, ali pa najhujši sovražnik. Domovi gor ali dol, Spolzgad je bil Spolzgad, a kdo pravi, da je ona le še ena izmed nešteto belih ovac, ki sledijo vodji in so vse enake? Ni hotela biti enaka. Rada je bila drugačna. Počasi je zaprla oči in se spraševala, kako bo Gryfondomovec zraven nje reagiral na njeno tiho naravo. Veliko ljudi bi se je najverjetneje naveličalo in ni videla razloga, da on nebi bil eden izmed njih. Razen, če je bil tudi on nekdo, ki je želel biti drugačen od ostalih.
Oh Lux, ne haluciniraj! Postajaš že prav patetična... se je zarežal njen notranji glas, toda poskušala ga je odriniti, kar ji je uspelo s pomočjo njegovih besed, ki so spraševale po njenem imenu.
"Nova sem, ja." je prikimala ob njegovi trditvi, nato pa ga nejeverno pogledala, kakor, da ne more verjeti, da ga to zanima. Kar je bilo čisto normalno. Katerega Gryfondomovca, bi izrecno zanimalo ime Spolzgadovke? Ob tej misli je tiho pihnila, nato pa vseeno odgovorila na njegovo vprašanje:
"Zanimivo, mislila sem, da boš vprašal od kod mi toliko razumevanja. Sicer pa Lux sem, če že vprašaš. Lux Sylvie Alianna Swann Castel, na dolgo. Zdaj pa.. če si to zapomniš.." iz njenega grla je skorajda ušel hehet, a se je ob pravem času uspela ugrzniti v jezik in na obrazu ohraniti dokaj resen izraz.
Če si bo sploh zapomnil Lux, bo že dobro.. je pomislila, medtem, ko mu je počasi vrnila z vprašanjem: "Tebi?"

[Sej je kul, sam skregat se ravn ne bova mogla, ampak ok I like tole stanje ]

"Hvala za prijazno opozorilo, ampak skoraj nikoli ne sodim ljudi samo po njihovih besedah, ali po prvem vtisu." je rekel in se končno nasmehnil. Na tako lahek način se me pa ne boš znebila je pomislil. Še vedno se ni odločil ali ostaja zraven nje zaradi tega ker hoče prepir,ker jo hoče bolje spoznati ali iz kakšnega drugega razloga.
Še preden se je zavedel je že sedel na stopnicah zraven nje in med njiju je padla tišina. Oba sta se izgubila v lastnih mislih in preteklo je kar nekaj časa preden je Spolzgadovka odgovorila na njegovo vprašanje. Med tem časom, ko je med njima vladal tišina pa se je Remus spraševal kaj se dogaja z njim. Kako to, da sploh sedi sredi osamljenega stopnišča zraven dekleta iz Spolzgada. Na srečo je takrat dekle spregovorilo in tako mu ni bilo treba več razmišljati v tej smeri.
"Tvoj podpis pa mora biti dolg." je rekel in se zarežal, nato pa še dodal "Na srečo si povedala svoje ime tako počasi, da sem si zapomnil ravno Lux in Swann in ker mi je Lux prekratko te bom klical kar gospodična Swann."
Zanimalo ga je, če bo tudi ona, tako kot nekateri, občutljiva na to kako jo kliče, ker nekateri ne marajo, da jih kličejo po priimku.
"Torej gospodična Swann, moje ime je Remus Lupin. Mislim, da ni pretežko ime in si ga boš lahko zapomnila." pomežiknil ji je in se ozrl okoli sebe. Osebe na slikah so se pretvarjale, da spijo, a Remus je opazil, kako občasno dvignejo eno veko in se nato hitro pretvarjajo, da še vedno spijo.
Verjetno se tudi njim zdi čudno, da se Gryfondomovec in Spolzgadovka takole pogovarjata sredi osamljenega stopnišča in to brez izvlečenih palic.
"No ker si nova ti preden nadaljujeva dolgujem opozorilo" je spregovoril Remus in svoj pogled vrnil na Lux. "Kot si verjetno opazila, Gryfondom, to je moj dom, in Spolzgad, nista v najboljših odnosih in če bi te tvoji hm... sodomovci dobili pri tem, da se pogovarjaš z mano . ...." nasmehnil se je in nato šele spregovoril " Ne bi bili ravno veseli. Pravzaprav bi te smatrali za izdajalko. Mislim, da je pošteno, da te opozorim na to." Nato se je začel Remus gladiti po bradi in se delati, da globoko razmišlja " Čeprav je pa res, da sem bil jaz tisti, ki sem te zvabil v pogovor, ampak mislim, da to ne bo olajševalna okoliščina." Spremenil je izraz na obrazu.
"Preprosto nesprejemljivo je, da se pogovarjaš z Gryfondomovskim izmečkom." je rekel z ostrim glasom, kot, da ne more verjeti, da je res lahko naredila tako nizkotno dejanje. Igra je bila dobro odigrana in na koncu se je spet nasmehnil na vsa usta. Ponavadi je bil ob dekletih vedno zadržan in neroden, slednje se ga je držalo tudi sedaj in bil je prepričan, če bi bilo v bližini, kaj kar bi lahko razbil, bi bilo to že razbito. A tokrat je za spremembo spravil skupaj tudi kakšen stavek.
"Torej si pripravljena tvegati in nadaljevati ta pogovor z mano?"

"Vendar je prvi vtis vseeno dokaj pomembna zadeva, veš." je takoj odvrnila na njegove besede, kajti tišine, ki ju je obdajala, se je lahko naposlušala tudi kje drugje, čeprav jo je tudi takrat, ko ni imela za povedati ničesar več, rada sprejela k sebi.
Ko je na njegovem obrazu zasledila nasmešek, je v njej zaškrtnilo nekaj, česar ni poznala. Ali pa je pozabila po tolikih mesecih resnosti. Nekaj časa je le trapasto zrla v praznino pred seboj, nato pa je zaprla oči in se po nekaj časa premora, zopet iskrelo nasmehnila.
Lux, pazi kaj se greš!! jo je nadrl njen notranji glas med tišino, ki ju je zopet ovila, a ga je le odrinila na stran, oči pa zopet odprla in prisluhnila njegoveim besedam, nato pa mu namenila še enega od svojih nejevernih nasmeškov.
"Saj ne misliš resno, kajne?" je z privzdignjeno obrvjo vprašala dokaj resno, čeprav so se kotički njenih ustnic že začeli vihati v majhen nasmešek. "Potem me že raje kliči Luxie, pri gospodični Swann se bom počutila, kot da govorim s profesorjem, gospodič Lupin." zadnji stavek je izgovorila bolj zaradi draženja, kot, da bi to resnično mislila in to mu je, z nekakšnim, njej še neznanim pogledom tudi sporočila.
"Remus torej." je nato mrmjaje dejala in svoj pogled zopet spustila navzdol, v kamnita tla, s kotički očes pa je opazovala osebo poleg nje, ki je s pogledom spremljala zaigrano speče slike in šele sedaj se je začela zavedati, da se jim verjetno zdi precej nenavadno, kakor bi se zdelo tudi njunima domovoma.
Ko je že želela odpreti usta in mu to povedati, jo je prehitel on in ni si morala kaj, da se nebi potiho zahihitala, čeprav je le še stežkoma zadrževala smeh, ki je pred nekaj trenutki izpodrinil vso jezo, ki je vrela v njej. Ob njegovem opozorilu, ga je le resnobno pogledala nato pa mirno prikimala:
"Veš, do tega spoznanja sem prišla, da. Videla sem sovražne poglede na hodnikih in to veliko pove. Vendar pa, nisem si mislila, da je vsa stvar tako zelo resna.. Tako zelo.. razdeljeni ste." je nepresenečeno zamrmrala.
Vedela je, da so, oziroma se imajo čistokrvneži, za nekaj več in da so po vsej verjetnosti padli v Spolzgad, mešanci in ostali, pa so najverjetneje padli v enega izmed preostalih treh domov in nato so nastali spori. Takih problemov Durmstrang ni mogel imeti. Njegove besede so jo zopet prikovale v svet realnosti in ni si morala kaj, da se nebi nasmejala ob njegovem zaigranem govoru, ob njegovem zadnjem vprašanju pa je za nekaj trenutkov utihnila, ter se zaigrano zamislila, nato pa mu tiho zamrmrala svoj odgovor:
"Mislim, da ne bo nikakršnega problema, vsaj z moje strani, če nadaljujeva pogovor gospodič Lupin.. uhh, mislim Remus. Pripravljena sem tvegati, če si pripravljen ti. Navsezadnje, ni moj dom edini, ki naju bi postrani gledal." z zanimanjem se je zazrla v njegove oči in nekaj trenutkov premišljevala, kaj na njem je vplivalo na njeno odločitev.
Saj je bilo res, da je Lux rada počela prepovedane in drzne stvari. A druženje z Gryfondomovcem.. bi lahko postalo morda preveč drzno? Kaj je bil torej tisti pravi razlog za njeno odločitev? V mislih se je stresla in malo je manjkalo, pa bi zopet pihnila na glas. Preprosto sovražila je občutek, ko je nekaj delala, brez da bi vedela točno zakaj.

"Luxie" je Remus ponovil ime sam pri sebi. "Naj ti bo, čeprav gospodična Swann, kaj pa če si bodo ljudje še kaj mislili. Takšni posebni nazivi vedno pripravijo ljudi, da pomislijo na takšne stvar." je z nasmehom začel "Na srečo pa se midva ne zmeniva za to kaj si drugi mislijo kajne?"
Pomežiknil ji je in se spet nasmehnil, saj je upal, da je prav ocenil Lux. Zdela se je kot oseba, ki ji ni mar, kaj drugi menijo o njej. Zdelo se mu je, da je rada drugačna. In glede na to, da je Remus drugačen od ostalih, neglede na to, kako bi si želel to spremeniti, se je ob njej počutil naravnost izvrstno.
Nehaj se tako neumno režati ga je opomnil notranji glas, saj je na sebi še vedno obdržal nasmešek. A ni si mogel pomagati, da ne bi bil dobre volje v njeni družbi.
"Ja res smo razdeljeni in to zaradi različni razlogov. Nekaj sovraštev se vleče iz časov, ko je bila Bradavičarka ustanovljena. Ta tekmovalnost med domovi. Po drugi strani pa vsaka nova generacija pripomore k temu, da je prepad med domovi še večji. Ljudje smo različni in imamo različne vrednote, žal pa ne moremo premagati te različnosti in pustiti, da bi vsi živeli pri miru. Čeprav vsi krivijo Spolzgad, kot edinega krivca za vse to, pa smo v resnici krivi vsi.Nikoli ne bo prišlo, do sprave, če ne bomo vsi priznali krivde in če ne bo vsak priznal svojih naak." je resno rekel.
"Tole pa sem zafilozofiral," je dodal in se naslonil nazaj na trdo stopnišče " Ampak o tem imam pač svoje mnenje. Je pa res, da je Spolzgad le močneje nagnjen k slabim stvarem, temnim silam je mogoče boljši izraz, kot pa ostali domovi."
Pri tem se je ustavil. Ni hotel, da bi se ta debata prelevila v besedni dvoboj, kateri dom je boljši in v boj za njuna prepričanja. V ta pogovor ni hotel mešati stvari Feniksovega reda ali vohuniti o tem kaj se dgaja v Spolzgadu. Bil je tudi prepričan, da mu gospodična Swann tako ne bi izdala, kaj se dogaja v njenem domu.
"Seveda, da sem jaz pripravljen tvegati. Nenazadnje je pogum največja lastnost mojega doma. Se pa strinjam, da verjetno tudi v mojem domu ne bi bili navdušeni nad prijateljevanjem z nekom iz "sovražnega tabora". " pogledal jo je, spet z nasmehom, v oči in se tako kot ona spraševal kaj na njej je takšnega, da mu preprečuje, da bi se do nje obnašal kot do ostalih Spolzgadovcev.
"Pustiva raje najina domova in njuna nesoglasja. Povej mi raje kaj misliš o Bradavičarki?" zavil je z očmi nad lastnim vprašanjem "Oprosti, verjetno te to vsak vpraša. Če veš za kakšno boljšo temo jo lahko načneš, ker v takšnih pogovorih nimam ravno veliko izkušenj."
Bil je presenečen, da ji je povedal resnico, ampak v resnici se ni velikokrat takole pogovarjal z dekleti. Njegova družba so bili njegovi prijatelji, po večini fantje, ki jih je poznal že iz prvega letnika in vedno je imel težave sklepati nova poznanstva. Dejstvo, da je bil volkodlak mu je pri tem gotovo pomagalo, da je bil na trenutke celo nedružaben. Še posebej nekaj dni pred polno luno. A do naslednje je bilo še nekaj časa zato je bil tokrat bolj sproščen.

"Pff.." je bilo vse, kar je dejala na njegove besede, vendar prikimala ob njegovem vprašanju, pravzaprav že kar trditvi, da se za to ne zmeni prav tako kot ona, tudi on. "In kaj naj bi si po tvoj mislili?" je podrezala vanj, čeprav je že poznala odgovor, ujela njegov pomežik in se zopet nasmehnila.
Luuux, pazi malo v kaj se spuščaš no! se je zopet oglasilo znotraj njene glave in šele sedaj se je začela zavedati, da svojega pogleda pravzaprav ni umaknila z njegovih oči že kar nekaj časa.
Opazovala je njegov nasmešek, nato pa prevrtela film v glavi za nekaj minut nazaj, ko je v njem vrela nekakšna močna jeza in zopet se ji je v mislih porajajo vprašanje, s čem je to naredila? Od kdaj so bile njene besede tako zelo močne, da so ohladile še tako vzplamenelo jezo. Ko je spregovoril je umirjeno poslušala njegovo filozofsko mišlenje, nato pa, ko je končal tiho dejala:
"Pa saj bi bilo dolgčas, če bi se vsi dobro razumeli in se smehljali drug drugemu, se ti ne zdi?" opazovala je, kako se je naslonil nazaj na trden kamen in ga spodbodla s tihimi besedami: "Smo malce utrujeni, kaj?" čeprav tega ni mislila resno, pa so njegove naslednje besede zvabile na njen obraz dokaj hladen, resnoben videz, čeprav se ni imela namena kregati zaradi tega, ker ima pač svoje mnenje.
"Mja, ne vem kako zelo so nagnjeni, saj jih komaj poznam in trenutno težko kaj rečem. Poglej mene sicer, prihajam iz Durmstranga, za to šolo si pa zagotovo že slišal, kajne?" vprašanje je bilo seveda retorično, kdo pa ni poznal najbolj elitne šole za čistokrvne čarovnike?
In včasih se ji je zazdelo, da to šolo pogreša z vsako minuto močneje in močneje. Ob njegovih naslednjih besedah je le počasi prikimala, nato pa prasnila v sedaj nezadržen smeh, ko je povprašal o njenem prvem vtisu, ki ji ga je dala Bradavičarka in nato takojšnjem opravičilu.
"Pravzaprav, me niso nikoli vprašali kako se počutim tukaj, prej, kakšna je bila moja prejšnja šola in podobno. In pa, ne zavijal z očmi, smešno izpade." tokrat je bila ona tista, ki mu je bila dolžna pomežik, nato pa je nadaljevala z odgovorom na njegovo vprašanje: ".. khem, kako naj rečem. Saj je vredu šola in to, samo saj veš. Pogrešam staro. Prav tako, prvi vtisi niso bili najboljši, če sem iskrena. Da, vem da obmetavanje s hrano, še dobro da nisem prišla in priznam, veliko takšnih neumnosti novoprišleke zelo.. odbije?" še sama se je čudila svoji iskrenosti, kajti velikokrat se je posluževala lažem.
A na njem je bilo nekaj takšnega, kar ji je dalo vedeti, da je prav, da mu pove po resnici. Pri njegovih ne-izkušnjah se je le presenečeno zastrmela vanj, nato pa tiho rekla:
"Veš, če mi nebi povedal, bi si mislila, da vsak dan takole pohajkuješ s kakšno iz tvojega doma." je odkrito priznala z nasmeškom na obrazu.
Presneto Lux, preveč se smejiš zadnje nekaj minut..
- Ahh, daj mir tokrat... vsaj tokrat...
Ampak...
- Mir!

Vedel je da s svojim vprašanjem samo dreza vanj, zato se je odločil, da ga bo preprosto preslišal. Še predobro je vedela, kaj je mislil, oziroma kaj bi si mislili ostali in ni bilo nobene potrebe po tem, da bi Remus to tudi ponavljal na glas. Nekaj časa sta si zrla v oči in, ko se je Remus zavedel, da strmi, to je bilo šele čez nekaj trenutkov, je končno odmaknil pogled.
"Seveda je povsem jasno, da se ne moremo vsi razumeti. Niti ne pričakujem, da bi si vsi pošiljali rožice in poljubčke. Ampak vse leži na sovraštvu, ki traja že stoletja. Nekdo, ki pride v prvi letnik kar hitro spozna, da če je na primer v Gryfondomu se ne sme družiti s Spolzgadovci. In večina ne zbere poguma, upreti se pritiskom od zunaj. Priznam, da imam tudi sam kar nekaj reciva temu neprijateljev iz Spolzgada. A v slabih odnosih smo zaradi tega kar se je med nami dogajalo in zaradi tega kakršni so, ne pa zaradi tega ker so iz Spolzgada. Je pa res, da občasno tudi jaz obsojam ljudi, samo zato ker so iz tega doma. Kot na primer prej tebe. Samo zato ker sem bil slabe volje, sem se spravil nate, ko sem videl grb na tvojem plašču. Če bi bil to kdo iz drugega doma, bi se hitel opravičevati." spet je postal resen in zamišljen "Žal je tako in se bom moral tudi s tem sprijazniti."
Pogovor se je nadaljeval in zaupala mu je, da je obiskovala Durmstrang. "Seveda sem slišal za to šolo." je odgovoril, čeprav se je zavedal, da je bilo vprašanje bol retorično. " In jasno mi je po čem slovi, ampak, da znaš neko stvar, še ne pomeni, da jo uporabljaš, še posebej pa ne v mračne namene." je poizkušal zagovarjati to, kar je vedel, da učijo na Durmstrangu. Ker je cenil znanje, se je zavzemal, da bi tudi sam znal čim več in čeprav se še nikoli ni učil temne magije, je upal, da bo kdaj spoznal to mogočno silo. Ampak ne, da bi jo izkoristil za lastne, zlobne namene ampak, da bi se od nje učil. Bil je znano, da je celo sam ravnatelj obvladal črno magijo, pa je ni uporabljal za mračna dejanja.
"Si bom zapomnil. " je rekel in se nasmehnil. Če bi v kakšno knjigo pisal kaj ne sme početi, bi si sedaj tja dodal tole opozorilo.
Mogoče pa bi lahko začel ga je podražil notranji glas. Prvo opozorilo, ne zavijaj z očmi
Moral se je nasmehniti lastnim mislim in zato je spet odtrgal pogled iz Lux, ki pa je že nadaljevala z razlago svojih vtisov."Razumem kako ti je. Bradavičarka je lahko najprijetnejši kraj na svetu, zna pa biti tudi eden izmed najbolj mučnih. Jaz osebno je ne bi nikoli zamenjal. Tukaj se počutim bolje kot doma." Žalostno se je nasmehnil ob misli na svoj pravi dom a hitro pregnal slabe misli.
"Prepričan sem, da ko te bodo spoznali te bodo z veseljem sprejeli medse. Potrebujejo samo nekaj časa." je dodal in ji namenil opogumljajoči pogled. "Kar pa se tiče dogajanja v Veliki dvorani. Bil je zgolj nesporazum, ki je ušel izpod nadzora. Milo rečeno."
Moral se je nasmehniti njeni opazki "Verjemi dekleta iz mojega doma me ne zanimajo in tudi če bi se našla kakšna, ki bi me zanimala ... dvomim ,da bi želela imeti opravka z mano. pa saj ne, da so kriva dekleta. Ponavadi v družbi deklet ne spravim skupaj niti enega konkretnega stavka in res ne vem, kako se lahko povsem normalno pogovarjam s tabo."
Opomnil se je, da je ponavadi v družbi Siriusa in Jamesa in tako ga dekleta sploh ne opazijo.
"Kaj pa ti? Zagotovo imaš fanta iz Durmstranga? Ali pa si i ga že našla tukaj?"
Občutil je, da je postal rahlo napet, ko je izgovoril to vprašanje. Ni si mogel pomagati, da ne bi upal na to, da ne drži ne prvo ne drugo. Napetost v njem pa je naraščala vsak trenutek, ko je čakal njen odgovor.

Pričakovala je, da bo njeno drezanje preslišal in ob misli na to, da je lahko predvidela kaj bo naredil se je zadovoljno nasmehnila. Saj ne, da bi to kakorkoli želela izrabiti, le preprosto je rada vedela, kaj sme reči in kaj ne, tako, da ni prišlo do konfliktov, ki pa si jih tukaj, pa če je še tako zelo zanikala, ni želela.
"To pa je takrat, ko resnično nič ne moreš. Pristaneš kjer pristaneš, a če si ne upaš predreti česa zaradi tega, ker bi se tako zameril svojim.. no ja, to se mi zdi trapasto. Pravi prijatelji naj bi te razumeli in pustili da si ti, ne pa le še eden izmed mnogih, ki sledijo svojemu načelu. Ampak pustiva, morda se bodo nekoč, po nekaj letih tega končno začeli zavedati." počasi se je tudi sama naslonila na kamnito ograjo in se umirjeno zazrla predse, ter se malce zamislila sama nad seboj.
Je sploh vedela v kaj se spušča? Je lahko predvidela, kako bodo odreagirali njeni sošolci ko bodo izvedeli, da se razume z nekom, ki ni iz Spolzgada?
Hehe, vejetno bodo popenili... je pomislila, nato pa poslušala njegovo zagovarjanje Durmstranga in mu umirjeno prikimala.
"Črna magija je lahko uporabna. Pa ne zaradi tega, da bi na komu izvedla avado kedavro ali kaj podobnega le.. pametno je dodobra spoznati nasprotnika. Pravzaprav pravijo, da ga je najbolje poznati bolje od sebe. Podobno je z magijo." je naglas izgovorila svoje misli in zopet presenetila samo sebe s svojo iskrenostjo, ko je govorila z njim.
Izpod plašča je vzela svojo, kot oglje črno palico in jo počasi začela vrteti v levi dlani, kakor ji je bilo v navadi. "Če recimo poznaš urok za kakšno kletev, potem povečinoma poznaš tudi protiurok zanjo." je dejala malce tišje, kajti z kotički očes je opazila, da vse premikajoče slike, čeprav so mislile da neopazno, vlečejo na ušesa njun pogovor. "vendar dovolj o tem, vidim da tukaj drži, da imajo stene ušesa."
Tokrat je bila Lux tista, ki je, še zmeraj z nasmeškom, zavila z očmi, Remusu pa je le pomignila proti stenam na katerih so visele slike in mu tako sporočila razlog za njeno dejanje.
Ko je na njegovem obrazu opazila smehljaj je za nekaj časa usmerila misli na to, čemu je bil namenjen, a se je kajkmalu zbudila in odgovorila na njegove besede:
"Že. Saj verjetno morem le malce potrpeti in vse bolje spoznati. Potem bom mogoče pozabila in lahko spet nadaljevala tako kot je treba. Sprijaznit se bom morala zagotovo." skomignila je z rameni in si na ustnice nadela majhen nasmešek, medtem ko je ob omembi njegovega doma, na njegovem obrazu zasledila nekaj kislega, žalostnega.
A se je odločila, da ne bo drezala vanj. Ko bo čas, bo že povedal, če bo hotel. jo je spreletelo, in prikimala mu je ob naslednjem stavku.
"Se bom že znašla, zmeraj sem se. Sicer pa, vsaj moj brat se je lepo uvedel v družbo. Nekaj dobrega. Pravzaprav dobro zanj." ob njegovem nasmehu in nato naslednjih besedah je nekje globoko v sebi začutila nekakšno.. kaj naj bi bilo to... olajšanje?
Ko je zaslišala njegovo vprašanje, je sklonila pogled, na njena bleda lica pa je zašla manjša rdečica, nato pa je le odločno odkimala in odvrnila:
"Ne. Na Durmstrangu sem veljala za nedosegljivo ledeno kraljico. Tukaj sem pa.. dober dan? V tako kratkem času zagotovo nebi pomislila na to, da bi si poiskala fanta... vsaj.." ustavila se je. Pravzaprav sunkovito utihnila, njen pogled pa je begal od njega, pa do kamnitih tal in spet nazaj.
V njej se je zopet oglasil glas notranjosti.
No, zdaj si pa zaf...knila..
-Bi me že enkrat pustil pr miru?! Zaradi tebe ne vem kaj naj rečem, tepec!
Jaja.. saj vem..
- Dvomim. Čene bi utihnil.

[Ok, dons mam res volo ]

Prisluhnil je njenemu razmišljanju in bil presenečen,saj je menil, da Spolzgadovci o teh stvareh razmišljajo povsem drugače in se jim gre le za moč in oblast.Ampak Luxie ni kot ostali. ga je opomnil notranji glas in tokrat se je preprosto moral strinjati z njim. Bila je posebna in bil je vesel, da je tako. Bila je tako različna od ostalih iz njenega doma, a hkrati tako podobna. In Remus se je šele sedaj zavedal pomena svojih besed, ki jih je izrekel prej. Preprosto ne moreš sovražiti vseh Spolzgadovcev samo zato ker so z tega doma. Če je bil povsem odkrit do sebe je to vedno delal, čeprav se je skušal prepričati drugače. Edina oseba, ki je ni obsojal zaradi tega ker je bila v Spolzgadu je bila Tara , ampak to je bila že stara zgodba o kateri ni hotel razmišljati.
Ko je prenehala s svojim razmišljanjem in pomignila proti stenam, ki so ju obdajale je Remus razumel. Slike po stenah so prisluškovale in hitro bi se lahko zgodilo, da bi o nujnem pogovoru vedeli vsi.
"Torej imaš brata, še ena stvar, ki sem jo izvedel o tebi. kaj pa če vse to izkoristim proti tebi?" je šaljivo navrgel in se nasmehnil.
Opazil je rdečico na njenem obrazu, ko jo je povprašal o tem, če ima fanta. Mogoče je bil preveč direkten, a to vprašanje ga je močno zanimalo in zadržal je dih, ko mu je postregla z odgovorom.
"Ledeno kraljico? To ti pa težko verjamem." je rekel z nasmehom. V njegovi notranjosti je vse plesalo in preslišal je večino njenega drugega stavka. Najraje bi zaplesal, a se je uspel zadržati.
Opazil je njen pogled, ki je švigal od stopnišča do njega in šele sedaj je uspel sestaviti kose stavka, ki jih je slišal z dejanskim pomenom. Tudi njega je rahlo zaobjela rdečica in še preden je njegovemu notranjemu glasu uspelo, da bi karkoli pripomnil, ga je utišal in se prepričal, da si je vse skupaj le domišljal.
"Prepričan sem, da so te Spolzgadovci že poizkušali osvojiti."
Nerodna tišina je padla med njiju in spet se je opazila Remusova nerodnost in neiznajdljivost, ko se je znašel v družbi deklet.
"Imaš danes kaj posebnega v načrtu?" jo je povprašal čez nekaj časa in spet ga je rahlo zalila rdečica, ki jo je skušal prekriti s pogledom na nasprotno steno.
Najraje bi se vdrl v tla, če le ta ne bi bila kamnita, bi mu to gotovo uspelo. Tako pa je le obsedel na stopnišču in skušal skriti svojo zadrego.


jao kak post, mi je še res nerodno tule za računalnikom

- Nisem še čisto zafrknila, vidiš?
Pa si! Verjemi.
- Nisem.
Dokaži..
Znotraj nje je še zmeraj, kljub temu, da ga je poskušala odvrniti od sebe, vrel notranji glas, ki do sedaj in verjetno še kar nekaj časa ni imel namena utihniti in ji ponuditi kanček časa, da bi kaj dejala brez, da bi jo sam opomnil. Zaprla je oči in nekajkrat tiho vdihnila, kakor da bi pred nekaj trenutki počela stvar, ki bi bila izredno težka. A ni bilo to. Preprosto le želela je zbistriti svoje misli, skupaj sestaviti pameten stavek, nato pa odriniti tisto tečno notranjost, s katero je skorajda vsakič, ko se je znašla v tej podobni situaciji, bila nekakšno majhno vojno znotraj same sebe. Ko je ponovno spregovoril, tokrat o njenem bratu je le prikimala, nato pa previdno, kakor da bi se bala, izbrala besede, ki so se počasi usule iz njenega grla:
"Opazila sem, da si se takrat, ko si omenil svoj dom malce bolj no.. amm.. kako naj se izrazim.. žalostno zamislil? Ima to kaj opraviti s sorodstvom, ki je po možnosti pristalo v Spolzgadu? Oprosti če preveč rinim vate, ni potrebno da odgovoriš, če ne želiš." je dodala, nato pa spustila svoj pogled, na ustnice pa ji je švignil manjši nasmešek ob njegovi šali, nato pa mu odvrnila "Mislim, da lahko rečem, pravzaprav si upam trditi, da tega ne boš naredil. Ne vem zakaj, občutek pač." njena zadrega še zmeraj ni minila, a opazila je, da rahlo zardeva tudi oseba pred njenimi očmi in ni si morala kaj, da znotraj sebe nebi začutila rahlega veselja; pa ne zaradi njegove zadrege, ampak zaradi morebitnega razloga zanjo...
- Vidiš? Nisem zafrknila vsega. je nato sama navrgla sami sebi.
Ja ja, saj vem, mi je jasno, naj te preplavi sreča.. Grozna si!
- Kaj veš? In zakaj že res grozna?
Lux, všeč ti je, ti trapa, jaz pa te že celotno uro opozarjam, da se ne igraj z ognjem, pa me takrat vedno znova odrineš. Opekla se boš.
- Nehaj biti tako zelo pameten. Včasih je potrebno tvegati.
Da, ampak ali je res to tukaj tako zelo potrebno?! Čisto zares?
- Ja.
Kdo bi razumel ženske..
- Kdo bi razumel notranje glasove...
Že prav, že prav... sem že tiho.
- Hvala.
Takoj, ko je končala so jo zamotile njegove besede in ni si morala kaj, da se mu nebi nasmehnila:
"Hvala. Pravzaprav tudi ni bilo nobenega podobnega ... ammm.. mislim, takega, ki bi mi bil vsaj všeč." se je hitro popravila, medtem pa skorajda preslišala njegove nadaljnje besede, a njihov pomen je vseeno ulovila in ob misli na to, da bi se ji Spolzgadovci začeli prilizovati, je skorajda padla v manjši krohot.
"Uhm, pa že. Mislim, da niso in ne bodo bili ravno uspešni." šele, ko je izgovorila ta stavek, se je začela zavedati, kaj je pravzaprav izrekla, na ustnice narisala nekoliko bolj zadržan nasmešek, svoj pogled pa zopet usmerila proti tlom, ki so bila njena rešilna bilka in je bila zanje tisti trenutek izredno hvaležna.. "In zato od njih pričakujem tudi podoben naziv. Saj sem rada ledena kraljica." na ustnice ji je ušel kratek navihan nasmešek, medtem ko je pustila tišini, da je zopet zabičala med njima.
A tokrat je bilo čutiti napetost v njej, kakor, da bi jo morale pretrgati nekako pomembne besede. In Lux je za razvozlanje pomena Remusovih, ko so seveda prišle na dan, porabila kar nekaj časa. Svoj pogled je usmerila proti njemu, rahlo presenečena, a vseeno ni morala prikirti nekakšnega veselja, ki jo je prepravljalo.
"Pravzaprav... nisem imela ničesar. Zakaj?" vprašanje, je bilo zastavljeno zgolj zaradi tega, da se prepriča, če je pravilno razumela njegove besede.
Njena zadrega se je iz minute v minuto dvigala, a preprosto ni želela, da bi vplivala na njen govor oziroma nanjo v celoti, kar ni ravno uspevalo postavi pred njo, zato se je odločila, da bo vsaj poskušala zaigrati, da tega ne vidi. In seveda je upala, da mu bo to pomagalo...

[haha nisi edini ]

"Ni ravno to. Mislim, še sam ne vem kaj mi je rpavzaprav takrat rojilo po glavi (soory se mi ne da brat vsega, da bi našel tale del ), ampak ni kaj takšnega. Bolj sem se zamislil nad svojimi prijatelji in nad njihovim mišljenjem. O Spolzgadu in o vseh ostalih stvareh.Mislim, da je bil to moj razlog,da sem se žalostno zamislil" je zaključil z nasmehom.
"Nikoli se ne ve" se je spet pošalil in ji pomežiknil.
Moral boš prenehati z tem mežikanjem ga je opozoril glas notranjosti. Med njiju je padla tišina in zdelo se je, da sta se oba v mislih spopadala s sabo.
Veselje se je razleglo v njegovi notranjosti, ko mu je zaupala, da Spolzgadovci pri njihovem osvajanju še niso bili uspešni in, da je menil, da najverjetneje tudi ne bodo.
"Ne moreš biti celo življenje ledena kraljica. Vedno pride nekdo, ki ti bo ogrel srce in stalil led okoli tebe. Si pa drznem staviti, da je za to res manjša verjetnost, da bi lahko kaj takšnega pričakoval od kakšnega tvojega sošolca iz Spolzgada. Vsaj kolikor jih poznam, mislim, da ni nihče ravno na pravi poti za osvajanje ženskih src." se je spet nasmehnil.
Zdelo se mu je, da je opazil veselje na njenem obrazu ob tem, ko jo je povprašal o njenih načrtih. Za trenutek se je poigraval z mislijo, da bi naredil nekaj tveganega, a kaj lahko bi mu zamerila in potem ne bi imel več takšne možnosti zato jo je rahlo nerodno, z pogledom uperjenim v steno za njo vprašal :
"Če imaš mogoče... mislim če bi seveda sploh hotela... No če imaš čas... tam nekje proti večeru.... ali pa prej" vedel je, da mora priti na bistvo, saj se je zavedal svojega notranjega glasu, ki se je koma zadržal, da ni izbruhnil v glasen smeh. Vščipnil se je, da se je zbral nato pa le zbral skupaj besede " Bi lahko mogoče smuknila na kakšen vrček maslenuška? Ali pa kakšen sprehod ob jezeru? Kar se ti zdi boljše in zanimivejše. Seveda samo če imaš čas?"
Rahlo ga je zalila rdečica, a je pomagalo to, da je čutil, da Luxie mogoče hoče nekaj podobnega. Samo to mu je dajalo upanje in ga držalo priklenjenega k tlom. Drugače bi gotovo pobegnil v svoj dom, kjer bi poizkušal pozabiti celotno stvar.
Seveda se je pretvarjal, da ni opazil veselja na njenem obrazu, a v resnici, je bilo tisto veselje razlog, da je uspel zbrati pogum za te besede. Upal je, da bo privolila in da bosta odšla na nekakšen zmenek.

Zopet tista, dokajm mučna tišina, ki se je razlegla med njima in Lux ponesla v svet odgovorov, ki bi jih lahko dobila. In ko je spregovoril, mu je bila hvaležna, da je lahko o tem nehala razmišljati in je točno, pravzapav le približno vedela, kaj se mu je pletlo po glavi.
"Tvoji prijatelji si, kakor moji sodomovci, ki jih, vsaj zaenkrat še težko kličem prijatelji, ne bodo morali zmeraj zatiskati oči pred resnico, ki bo nekoč zagotovo neizbežna. Nekaj jih bo povezalo. Nas mogoče. Nikoli se ne ve.." mu je zamrmrala v odgovor na njegove besede in čeprav je opazila njegov nasmešek ji je nekaj prigovarjalo, da mogoče pa le je nekaj takšnega.
Ah, saj ni važno.. je pomislila, po njegovih naslednjih besedah ujela njegov pomežik, mu vrnila nasmešek, nato pa je iz nje butnil lahen hehet, ki je že nekaj časa vrel v njej.
"In čemu bi ga uporabil? Saj nisva ravno najhujša sovražnika.. ali pa... je to, kar si sedaj le tvoja prijazna krinka?" privzdignila je obrv, na njenih ustnicah pa je kraljeval hudomušen nasmešek, čeprav je tako ali tako vedel, da le nadaljuje šalo.
Nekaj trenutkov dolga tišina, ji je dala vedeti, da se je zamislil, prav tako, kakor ona in ni si morala kaj, da si nebi želela vedeti, kaj mu roji po glavi. Ali tudi njega nadleguje tisti notranji glas, ki mu pravi, da se ni pametno igrati z ognjem? Navsezadnje je bila Spolzgadovka in zavedala se je, da ima lahko kakršnekoli pomisleke nad njo in njenimi besedami, čeprav tokrat začuda ni lagala, on, pa je deloval prav tako sproščeno, kakor da bi govoril s svojo dolgoletno najboljšo prijateljico. Ob njegovih besedah, ki so bile tokrat tako zelo resnične, čeprav si tega verjetno pred kakšne dobre pol leta nebi želela priznati, je le kratko prikimala in nato z ugankami, katerih se je velikokrat posluževala, ko ni želela povedati ravno vsega, povedala svoj odgovor:
"Morda ja, morda ne. In priznam, ni mi do tega, da bi sploh imela fanta iz Spolzgada.. zdijo se mi.. kako naj rečem.. preveč vzvišeni? In ne, ne želim biti nekakšna 'sužnja' nekomu, četudi je to moj lastni fant." njen glas je bil nekoliko bolj odločen, morda celo malce odrezav, a vedela je, da je povedala bistvo in to je bilo tisto, kar je želela doseči.
Ob njegovem nerodnem začetku govora si ni mogla kaj, da se nebi zasmejala, a ko je prešel k bistvu, se je zopet nekoliko zresnila in se tokrat z neprikritim veseljem zazrla vanj. Skorajda bi mu skočila v objem, a se je uspela zadržati, čeprav je tokrat že resno dvomila, da bi imel kaj proti. Ali pa se je morda zmotila?
"Hmm.. Kaj praviš na sprehod ob jezeru? In čas imam zmeraj, samo povej kdaj točno?" je tiho predlagala drugo opcijo, tako vidno sprejela povabilo in čeprav je bila prva opcija tudi mamljiva, je tokrat preprosto ni želela izbrati čeprav ni vedela zakaj..
Ne. Veš zakaj si se tako odločila.
- Zakaj?
Ženske in romantika.
- Ahh.. nisi rekel da boš tiho?
Pa že.
Na lica ji je zopet zašla manjša rdečica, ko je slišala besede notranjega glasu in vedela je, da je imel še kako prav. In čeprav si tega ni želela priznati je vedela, da si bo kmalu morala. Z očmi je na stenah zopet poiskala slike, ki so, čeprav so to kar dobro prikrivale, na obrazih kazale manjšo zaskrbljenost, ki jo je preplavljalo nekakšno veselje.
Le kaj si mislijo? je tiho pomislila, po tem, ko je umaknila pogled z njih in se zazrla predse, ter za nekaj časa skorajda pozabila, da sploh obstaja.

[kk.mal dodala, učer me mat prebnala in je blo use nahitr spisan...]

"Ja čisto mogoče je, da je to le moja krinka, ampak to moraš ugotoviti sama. Ne gre tako, da bi ti preprosto povedal, če bom izkoriščal podatke, ki sem jih po težkem zasliševanju izvlekel iz tebe." je z širokim nasmehom nadaljeval šalo, ki je trajala že kar nekaj časa.
Poslušal je njeno govoričenje o fantih iz Spolzgada in moral je priznati, da jih je dobro opisala. Vse skupaj pa je bil le še en dokaz, da je Lux drugačna od njenih sošolcev iz Spolzgada.
"Ja fantje tvojega doma znajo biti precej naporni in oblastniški. Mislim, da si predstavljajo ženo, ki jim bo čistila in stregla ter nadzorovala hišne vilince in rojevala otroke. To pa je približno vse kar naj bi ženska znala."
Bil je vesel, ko je opazil odkrito veselje na njenem obrazu. Tudi sam se je široko nasmehnil in vse v njem je vrelo od veselja.
"Torej sprehod ob jezeru." je prikimal in bil vesel, da je do polne lune še skoraj ves mesec. Torej ali se dobiva pred veliko dvorano ob desetih zvečer?" jo je vprašal, saj ni hotel biti on tisti, ki bi odločal o vsem.
Upal je, da bo nocojšnja noč lepa in jasna. Bil je prepričan, da bosta na sprehodu uživala. Bil je tako lahak,da se je spraševal, kaj ga sploh drži na tleh, saj bi lahko poletel.
Zopet se je oglasil njegov notranji glas tokrat z le zoprno pripombo:
Noč ima svojo moč
Remus je počasi vstal iz stopnišča, saj se je zavedal, da mora postoriti še nekaj stvari, preden bo lahko odšel do jezera.
"Torej Luxi se vidiva ob desetih?" jo je pogledal in še dodal "Sedaj moram odhiteti še v Veliko dvorano odslužiti kazen in urediti še nekaj stvari" je skrivnostno dodal.Počakal je na njen odgovor nato pa rekel
"Ne zabredi v težave. Se vidiva." pomežiknil ji je in pomahal, nato pa izginil proti svojemu domu.
Pomislil je, kako je lahko en tak pogovor in srečanje spremenil njegovo počutje in voljo. Iz jeznega in zamorjenega se je spremenil v veselega in razigranega. Tudi misel na kazen, ki mu je bila naložena ga ni več spravila v slabo voljo.


[Oprosti rahlo pomanjkanje navdiha Ti pošljem ZS kje se bova srečala, za sprehod ob jezeru ]

"Haha, seveda seveda. Nekoč bom izvedela." je rekla v odgovor in se mu nasmehnila, priprla oči, kakor, da ga bi želela prebrati kakor odprto knjigo, nato pa zopet sprostila pogled in ga usmerila nekam čez njegovo ramo, na kamnite stopnice, ter za nekaj časa le zrla predse ter poslušala tišino, ki ju je zopet obdala.
Ko pa je zopet zaslišala njegov glas, so se njene oči spet ustavile na njegovih in mirno je poslušala njegove besede ter počasi prikimala:
"Saj ne rečem, morda sem se zmotila. Pač samo moji prvi vtisi o njih. Sicer pa zanimivo, da tako podobno razmišljava," je z nasmeškom dejala, z desnico pa je počasi segla po laseh in jih zopet spela v čop, kakor jih je bila vajena nositi, četudi so ji vsi prigovarjali, da je lepša, če jih ima razpuščene.
A Lux zopet nebi bila ona sama, če nebi trmarila svojega in počela tistega, kar bi bilo všeč njej sami. Ob njegovem prikimljaju na njen predlog in nato besedah, je zaznala ravno takšno veselje, kot ga je nosila sama v sebi, ali pa se ji je le tako zdelo. In četudi ni popolnoma zaupala vsakomur, s katerim je prvič spregovorila kakšno besedo, je bil Remus nekako drugačen od ostalih. Bilo je, kakor, da bi v njej nekaj zaškrtnilo, se odprlo in pustilo, da je oseba pred njenim pogledom stopila naravnost vanjo, brez predhodnega zaledenevanja srca in postavljanja ognjenega ščita, kar je Lux rada počela, ko je nekoga spoznala.
Kaj je že prej rekel? se je sama pri sebi vprašala in prevrtela čas nekaj trenutkov v preteklost, da je lahko slišala njegove besede. Ne bom morala biti zmeraj ledena kraljica.. njen pogled je švignil do njegovih oči in nekaj trenutkov je le zamišljeno zrla vanje, nato pa se zdrznila, ko je opazila, da nekako neučakano pričakuje njen odgovor.
"Da, seveda. Super." je dejala, na ustnice pa ji je zopet švignil nasmešek, katerega je po nekaj sekundah zamenjalo muzanje ob njegovi skrivnostnosti: "Že prav. Si bom zapomnila," zamerljivo ga je pogledala, nato pa mu čez nekaj trenutkov pokazala jezik, še sama vstala s stopnic, mu pomahala v pozdrav in se mu nasmehnila, nato pa skorajda sama pri sebi tiho dejala:
"Ne skrbi, ne bom." priprla oči in počasi tudi sama izginila po ozkem hodniku, v temo, proti kletem in s tem proti svojemu domu...

[No probs ^^. kk, pošli ZS tkt ko začneš, če te že prej ne bom našla ]

Tukaj se prične Skyova zgodba...

Sky je počasi a odločno stopal po stopnicah. Pogled je bil usmerjen navzdol in zdelo se je, kot da bi se stopnice vlekle v večnost. Moj prvi dan; se mu je pletlo po glavi in mu razjedalo misli. Bil je na poti proti svojemu Domu, čeprav ni vedel kam mora sploh iti,je svojo pot nadaljeval odločno.
Ena roka je počivala v žepu, ko je druga nosila težke knjige in nekaj oblek.
Stopnic je počasi zmankovalo in Sky se je zavedal, da se bliža domu. Na njegovo srečo, so bila napisana imena in lahko se je orentiral in poiskal Drznvraanov dom.