Kabinet Urokov

Jade je s pergamentom v roki odrinila vrata kabineta. Ušel ji je vzdih očaranosti. Kabinet je bil sicer malo zaprašen, drugače pa prostoren, svetel in izbrano opremljen. Stopila je naprej ter odprla okna, potem pa z zamahom palice počistila prah. Prtljago je pustila kar na sredini in se lotila stikanja. Omare so bile polne knjig o Urokih ter bolj ali manj znanih mojstrih, ki niso bile namenjene vsakim očem. V vitrini so počivali različni primočki ter celo nekaj run. "Zanimivo," se je nasmehnila sama pri sebi. Ker je že vedela, da profesorja Urokov še ni, se je lahko mirno razkomotila.
Počasi je razpakirala in kabinetu se je kmalo videlo, da v njem biva predstavnica nežnješega spola. Ne da ga je prekrila s prtički in roza okraski, ampak v kote je postavila lončnice, na mizo pa srebrno vazo, ki je čakala prvi šopek. Jade je ljubila rože. Stene so kmalu prekrile družinske slike, še največ pa je bilo tistih, ki so prikazovale njihovo z gozdom pokrito posestvo.
Iz dna kovčka je izkopala čajni servis in ga postavila na majhno klubsko mizico ob steni. Stara družinska srebrnina je bila večinoma uročena, zato je v čajniku kmalu začelo prijetno brbotati, brez da bi Jade mignila s prstom. Ko je vanj usula posušene cvetne lističe in jagodičevje, je stopila pogledat še učilnico.

Remus je previdno korakal proti kabinetu nove pripravnice za Uroke. Še sedaj ni vedel, kako se je lahko pustil prepričati Siriusu in Jamesu, da sta ga poslala na tale, kot sta se izrazila "Spoznavni večer". Novo pripravnico sta srečala na hodniku in ker ju je očitno očarala, sta sedaj poslala Remusa, da je zanju malo vohunil in zbiral informacije.
"Ti si pravi za tole" sta ga prepričevala."Če te bo zalotila, se boš gotovo izmazal, če bo slučajno v kabinetu, boš rekel, da te zanima nekaj v zvezi z nalogo, ali da si prebral kaj v kakšni knjigi in ji boš zamoril s kakšnim neumnim podatkom in tako te bo spustila iz krempljev. Kaj pa naj narediva midva?" je rekel Jame in ga pogleda z velikimi očmi polnimi pričakovanja. Tudi Sirius je zrl vanj z istim pogledom in se oglasil
"Ja midva ubožčka. Za naju je gotovo slišala, da iščeva težave in naju ne bo hotela sprijeti."
"Kar nehajata oba. Predobro vaju poznam. Ne upata se ji še predstaviti, ker bi lahko rekla kaj česar ne mara. preveč vaju poznam. In tudi kar nehajta s tem pogledom" je rekel, ko sta se nedolžno zazrl vanj " Z njim lahko gledata profesorje, ki vaju zasačijo pri čem, ne pa mene. Ampak naj vama bo, tole delam za to, da vaju ne bom poslušal cel dan."

Tako je sedaj se tiho plazil proti kabinetu z nalogo, da izve čim več stvari o novi pripravnici. Prišel je do vrat kabineta in tiho potrkal. Ker se ni nihče oglasil, je tiho stopil skozi vrata in najprej opazil lepo urejen kabinet, poln rož. Opazil je tudi čaj, ki je že vrel in očitno je bilo, da pripravnica ne more biti daleč. Bil je prepričan, da bo vsak čas prišla nazaj in ni hotel, da ga ujame, kako brska po njenem kabinetu. Zato se je hitro obrnil in opazil na vratih postavo, ki je nemo zrla vanj. Hitro je skril roke za hrbtom, in iz rokava prijel palico ter zamahnil z roko. Upal je, da se ni zmotil ali pretiraval, ko se je v njegovi roki znašel šopek rož. Palica je že izginila nazaj v rokav plašča.
"Dober večer gospa profesor. Prišel sem, da vam izrazim dobrodošlico" iztegnil je roko s šopkom rož in ji ga podaril, nato pa se nasmehnil in dodal "ter, da vas povprašam, kaj nam pripravljate za prvo uro?".
Najraje bi se ugreznil v zemljo, saj bi si lahko izmislil kaj boljšega, ampak besede so že bile izrečene....

Jade se je ravno vračala iz učilnice v kabinet, ko ji je korak zastal. V kabinetu je stal starejši učenec in se razgledoval okoli. Ni si mogla pomagati, da se ne bi sama pri sebi nasmehnila. Reakcija bi bila seveda drugačna, če bi učenec stikal po omarah ali predalih. "Novice se pa res hitro širijo," se je namuznila. Grdo od nje, ampak vseeno je kar malo uživala ob njegovi očitni zadregi.
Pričaran šopek rož pa jo je dokončno omehčal. Več kot očitno je bil spreten z uroki in to je bil pri njej ogromen plus. "Hvala za dobrodošlico in za rože," je dejala prijazno in mu pomignila naj sede. "Ti lahko ponudim čaj?" Rože je dala v vazo, še prej pa nos zakopala vanje in globoko vdihnila. Ah kako je oboževala ta sladki vonj. Čez nekaj trenutkov se je le odtrgala od omamnega cvetja in se zazrla nazaj vanj.
"Ime mi je Jade Parker in kot očitno že veš, sem letos pripravnica pri Urokih," se je predstavila in mu podala mehko roko. Ni vedela ali je to običajno na tej šoli, ampak njej se je zdelo edino prav. "In ti si očitno izgubil žreb in prišel preverit kakšnega zmaja ste dobili za profesorico," se je zasmejala. Nikakor še ni pozabila na študentska leta. Tudi pri njih je moral novega profesorja pred prvo uro nekdo obiskati in preveriti kakšen je. Pa če mu je bilo to všeč ali pa ne.

Remus se je v zadregi nasmehnil in preprosto mu ni preostalo drugega kot, da je prikimal in rekel
"Prosim, skodelica čaja bi se mi resnično prilegla". Pokimala mu je, naj se usede, a je kljub tem za trenutek okleval in jo opazoval, kako je dala rože v vazo med tem pa je razmišljal o tem, da se James in Sirius nikakor nista zmotila, ko sta opisala novo pripravnico kot privlačno dekle, ki se ni zdela kot nek star "zatežen" profesor, ampak kot mlado dekle, ki je pravkar končalo šolanje. Sirius se je hvalil, da jo bo povabil na zmenek, a Remus je bil prepričan, da bi nova profesorica takšnemu osvajanju hitro naredila konec.
Ali pa tudi neje šaljivo pomislil.
Remusu se je zdela izjemno prijetna tako na oko kot tudi po prvem vtisu. Lahko bi ga preprosto vrgla iz kabineta, a namesto tega ga je povabila na čaj.
"Me veseli profesorica Parker." je rekel in stresel njeno mehko roko. Ponavadi se profesorji niso takole rokovali s študenti, a Jade ni bila kot ostali profesorji.
Remus se je končno usedel na stol in še naprej opazoval mlado pripravnico, ki je zopet spregovorila
" No nekaj podobnega" je rekel in se ob njenem smehu tudi sam zasmejal. "Niso me ravno izžrebali, a kljub temu sem bil poslan."
Rahlo se je sprostil, se bolje namestil na stolu in nato dodal "Pravzaprav o vas nihče ne misli, da ste zmaj. Moram samo preveriti, če ste tako prijetni tudi v pogovoru, kot na pogled."
Šele sedaj se je ugriznil v jezik. Pozabil je, da govori s profesorico in ne z neko mladenko na ulici. Čeprav je bila Jade le nekaj let starejša, pa je imela neko funkcijo na tej šoli in Remus je upal, da ni šel predaleč. Zalila ga je rdečica.
"Oprostite" je nerodno zamrmral. Pa saj nisem rekel ničesar slabega si je rekel, a je vedel, da bi ga za takšno opazko veliko profesoric močno kaznovalo.
"Upam, da vam ne kradem vašega dragocenega časa." je opravičujoče spet spregovoril, da bi pregnal rdečico iz obraza " Če vas karkoli zanima o Bradavičarki, se lahko kar pozanimate. Nenazadnje ste novi tukaj, in stvari ter novice se tukaj hitro spreminjajo."

Jade je zadovoljno prikimala in natočila dve skodelici čaja, potem pa sedla in skodelici postavila na mizo. Na deževen septembrski dan se je bolj od čaja prilegel samo še kakav. Remusa je že na prvi pogled ocenila kot simpatičnega in nadarjenega učenca, zato je bila kar vesela, da je bil poslan on in ne kakšna majhna tečnoba. Morala se je opomniti, da ni več učenka, ampak napol profesorica in take misli nikakor niso bile na mestu. In očitno ni imela samo ona težav s tem kam "spada".
"No, hvala za kompliment," se je nasmehnila. Ni bila vajena, da v njeni prisotnosti kdo zardeva, kaj šele nekdo, ki nikakor ni mogel biti sramežljiv ob dekletih. Verjetno je zardel zato, ker jo je imel za profesorico in v tem primeru take izjave niso primerne. K sreči pa se Jade še zdaleč ni obešala na to kako se mora kdo po novem obnašati do nje in podobne neumnosti.
"Nikakor ni me kradeš časa. Pouk urokov se prične šele naslednji teden in je že vse pripravljeno. Malo me sicer skrbi, ker bo to moja čisto prva ura in sem pričakovala, da bo prisoten tudi profesor..." je priznala kar malo v zadregi. Že res, da je komaj čakala, da bo učila uroke, ampak če je pomilila na približno dvajset parov oči, ki neumorno strmijo vanjo, opazujejo vsako potezo in čakajo na kakšno napako, jo je kar zvilo. Edina druga možnost, ki jo je videla in ob kateri jo je prijelo, da bi spakirala in dala odpoved, je bila, da razreda nikakor ne bo uspela umiriti in bo ujeta v sredino kaosa, brez da bi se ji sanjalo kaj narediti.
Raje je skrnila požirek čaja, ki je pregnal take črne misli. Za skrb bo priložnost, ko bo imela pouk. Sedaj pa mora čas izkoristiti za druge stvari: "Res imate neverjetno pestro šolo. Opazila sem, da se stopnišča zelo rada premikajo, ampak še nisem ugotovila zaporedja, priznam. S tisto nasilno vrbo sem se tudi spoznala, čeprav mi nihče ne zna povedati zakaj je tam. Slišala sem marsikaj o poltergeistu, ki ga imate in glede na to kaj sem slišala, imam srečo, da ga še nisem spoznala. Razen tega pa šole skoraj ne poznam." Ah ko bi Jade vedela, da ima pred seboj enega izmed četverice, ki ve zakaj je bila posajena vrba... Tako pa je sklepala, da Remus o tem ne ve ničesar, ravno tako kot ostali učenci ne, in je dobre volje zrla vanj v pričakovanju Bradavičarskih skrivnosti. "Pa slišala sem, da je nedaleč stran čarovniška vasica, ki si jo moram nujno ogledati," je še dodala.

Oddahnil se je, ker se Jade ni obesila na njegove besede in bil je vesel, da so dobili takšno profesorico. Sicer je upal, da Spolzgadovci tega ne bodo poizkušali izkoristiti a bil je prepričan, da se Jade zna postaviti zase in poskrbeti za red.
"Mislim, da boste sami čisto dobro izpeljali svojo uro in očitno se tudi ravnatelj strinja s tem." je rekel z nasmehom. "Če ne bi bili dovolj sposobni vas ne bi vzel niti za pripravnico. V to sem prepričan. Sicer pa, če boste imeli prvo uro nas višje letnike, sem prepričan, da vam bodo vsi hiteli na pomoč."
Pri tem je najbolj mislil na fante, ki bodo nudili pomoč mladi pripravnici na vsakem koraku. Lahko si je predstavljal Siriusa, kako bo poizkušal pritegniti pozornost profesorice. Bil je prepričan, da mu bo morala kazati, kako mora prijeti svojo palico in pravilno povedati čarobne besede najbolj preprostih urokov. James pa se bo zgolj kujal, saj bo nekje v učilnici tudi Lily in pred njo si ne bo upal boriti za Jade-ino pozornost.
Ob teh mislih, mu je čez obraz spet šinil velik nasmešek.
"Ja vrba mesarica je bila posajena pred sedmimi leti. Takrat sem bil prvi letnik in sem ravno prišel na šolo. O njej krožijo čudne zgodbe, ampak mislim, da so to samo pretiravanja. Če pa hočeš slediti tem zgodbam se ti zna vrba bridko maščevati." je resno zaključil svojo pripoved o vrbi. Seveda je vedel vse o vrbi in tudi resnično zgodbo zakaj je sploh bila na šoli. Remus je bil razlog, da so vrbo sploh zasadili na posestvu Bradavičarke, saj varuje vhod v rov, ki vodi do Besneče brunarice, kamor Remus izgine ob vsaki polni luni in se tam spremeni v volkodlaka.
Rahlo se je stresel o teh spominih in nato raje spet spregovoril,da bi pregnal občutke ki so ga navdajali ob spominu na to kaj je:
"Čarovniška vasica se imenuje Meryascovena. Tam najdeš kar nekaj zanimivih stvar. Trgovinic, gostilnic ali pa samo majhne prodajalne spominkov." je prijazno razlagal. "Ampak tudi sama Bradavičarka ima še veliko zanimivih stvari. Prepovedani gozd gotovo ni kraj, kjer bi se rad znašel v njem sam tako podnevi, kot ponoči." je začel in se komaj zadržal, da se ni nasmehnil. Skupaj z Jamesom in Siriusom ter Mariusom so se že velikokrat odpravili na potepanje v prepovedan gozd. Sicer so takrat res bili spremenjeni v živali, a prav čudno je bilo, da je Remus svaril naj profesorica ne hodi v prepovedani gozd.
"Poleg tega pa je po celi Bradavičarki veliko sob, ki se pojavijo in kasneje izginejo, vrata, ki si predstavljajo da so nekaj drugega niso nič posebnega, prav tako pa slike in portreti na stenah. Ni jim preveč pametno zaupati, saj te lahko zavedejo in te odpeljejo čisto na drugi kraj, ki ga iščeš." je rekel in se nasmehnil.
"Kar pa se tiče poltergeista. Zophrneck je včasih res lahko prava nadloga, ampak s svojimi potegavščinami poskrbi, da se na hodnikih in v učilnicah vedno nekaj dogaja. Je nekakšna maskota Bradavičarke in težko si ga je prestavljati,kjerkoli drugje. Mislim, da boste Bradvičarko tako spoznali še bolje, ko boste tukaj nekaj dni. Meni osebno je tukaj zelo všeč in mislim, da bo tudi vam všeč."

Upal je, da s svojim naslednjim vprašanjem ne bo preveč vsiljiv, a zanimalo ga je kaj vse je počela Jade v svojem življenju
"Mi mogoče lahko zaupate, kje ste se šolali, ali kaj ste počeli ves ta čas?" je prijazno začel. "Če je vprašanje preveč osebno nanj ni potrebno dogovoriti."


(soory bedn post, ampak ni navdiha )

"Ali pa je upal, da bo pred začetkom šolskega leta že našel profesorja in ne boste prepuščeni samo meni," se je zasmejala v odgovor. A v to je tudi sama dvomila. Če ravnatelj ne bi menil, da je dovolj sposobna bi sam nadzoroval njene ure ali pa bi z uroki počakali dokler se ne bi našel profesor. "Si prepričan? Če se prav spomnim, in mislim da se, so ravno višji letniki najmanj popustljivi do novih profesorjev! Stara kavka za napoje je v solzah in tuleč pobegnila od druge ure... Precej zlobno od nas." Sicer ni bilo pametno, da mu daje kakše ideje, ampak profesorice Grobesh res niso prenašali. Dvomila je, da so učenki na Bradavičarki kaj manj iznajdljivi ko je prišlo do nagajanja profesorjem. Če so se njeni snobovski sošolci, ki so se tako na moč bali za svoje dobro ime, spravili profesorico ob živce, so imeli normalni učenci gotovo še več domišljije.
"Vrba mesarica? Kako prikladno ime! Če bi prej vedela, da se tako imenuje, ne bi hodila bliže." Verjetno bi, ampak bi pa vedela kaj pričakovati. Dobro, zagotovo bi jo še bolj vleklo k drevesu, če bi poznala ime. "Na mojo srečo in njegovo smolo, me je prehitel vrabec, ki je hotel pristati na vejah. Žal imam še vedno navado, da se moram dotakniti vsega kar mi je všeč. To se je že velikokrat izkazalo za slabo idejo, pa se še vedno nisem odvadila," je nasmejano povedala. Kako si je lepo z vsakim stavkom uničevala ugled stroge profesorice. Saj ne, da bi ga sploh kdaj lahko prislužila, ampak dokler se ni tako razgovorila, je obstajala vsaj majhna možnost. Bilo ji je jasno, da nad Remusom ne bo nikoli mogla zganjati avtoritete, ampak tega niti ni hotela.
"Prepovedani gozd?" Takoj je imel vso njeno pozornost. "Kaj pa živi oziroma je tam, da je Prepovedan? Profesorji seveda smejo vanj, kaj ne?" Končno ena dobra stran profesure! Komaj je čakala, da si ga pobliže ogleda. Gotovo je grozno zanimiv, drugače ne bi bil prepovedan. Dobro, verjetno je tudi nevarno, ampak saj ni ravno novinka v urokih. Njeni radovednosti ni bilo konca.
"Uf, hvala za te napotke. Sicer sem prepričana, da se bom vseeno še velikokrat izgubila - orientacije namreč nimam. Zhoprnack pa poživi ure, praviš. No vsekakor bom vsaj pri prvih nekaj urah učilnico obdelala z zaščitnimi uroki," se je malo nakremžila. Že tako bo imela od začetka veliko dela sama s sabo pri poučevanju in "pomoč" poltergeista nikakor ni bila dobrodošla. Na hodnikih bi ga pa z veseljem srečala, saj je zvenel kot sila zabaven možic.
Preden mu je odgovorila kje se je šolala, si je vzela nekaj trenutkov in spila malo čaja.
Z vsako uro tukaj ji je bilo še bolj žal, da Bradavičarke ni obiskovala že kot učenka. Še sploh, če bi imela take sošolce. `Nisi več učenka´ se je zopet opomnila in zmajala z glavo. "Šolala sem se na zasebni šoli, HCS. Izobrazba je bila že res odlična, ampak kakor na vseh zasebnih šolah, tudi tam ni šlo brez snobovskih sošolcev, ki so menili, da so boljši od vseh ostalih zato, ker so doma bogati, v resnici pa so komaj znali držati palico. Takih zoprnih, nadutih, hinavskih in razvajenih mulcev ne vidiš veliko!" Govorila je vedno glasneje in v njenem glasu se je jasno odražala jeza, dokler je ni jakost glasu presenetila, da je utihnila. Videlo se je, da take ljudi resnično sovraži iz dna srca in bi bilo nemogoče, da bi se ustavila preden se je tako razburila.
"Khm, skratka..." je nadaljevala umirjeno in rahlo v zadregi, "Po končanem šolanju so mi ponudili mesto pripravnice pa sem jih zavrnila, pisala prošnjo na Bradavičarko in sedaj sem tukaj," se je nasmehnila, zopet dobre volje in sproščena kakor prej.