Dvorana KŽTD ali ZJ-ZJN

''Uf, imam težko torbo'' si je sam pri sebi rekel Daniel, ko je hodil po sedmem nadstropju. Imel je toliko domače naloge, a gryfondomska soba je bila polna . Sam pri sebi je razmišljal, kje bi lahko naredil domačo nalogo, ko so se pred njem pojavila vrata. Seveda tu je dvorana KŽTD. Vstopil je in tam našel vrsto različnih peres, pergamentne zvitke in pa vrsto zanimivih knjig. Takoj se je lotil dela domače naloge, saj je vedel, da lahko vsak hip kdo vstopi. Damiel je mrzlično brskal po knjigah, presketanje peresa pa se je slišalo pa po Danielovo vsaj do velike dvorane. Tako dolgih in podrobnih domačih nalog že dalj časa ni naredil in bil je prepričan, da če bodo le ocenjene bo dobil vsaj -5. Kmalu je naredil vso domačo nalogo o magih (''To nalogo bi znal narediti tudi sam, saj sem mag.'' si je mislil Daniel) in začel delati domačo nalogo za obrambo pred temnimi silami, ko so se vrata nenadoma odprla.

Emma je resnično potrebovala nekaj počitka. Ali nekaj, kar bi njene misli preusmerilo stran od šole. Saj pravzaprav šola sama niti ni bila tako napačna, ampak danes res ni bila pri volji za to. Odločila se je, da se bo sprostila. In Emma se je najbolj sprostila ravno ob branju. Ni vedela zakaj, a že od malih nog je rada brala. Marsikatero uro v otroštvu je preživela ob knjigi. Naučila se je mnogih stvari, o katerih se njenim vrstnikom še sanjalo ni. Emma je bila vedno nekoliko drugačna od njih, kar ji je tudi povsem ustrezalo.
Brez pravega zanimanja je hodila po hodniku. Postave na portetih so ji radovedno sledila z očmi, a jim ni posvečala prevelike pozornosti. Premišljevala je o tem, kako prav bi ji prišla soba s knjigami. Ni želela iti ravno v knjižnico, saj je bila ponavadi preveč polna ljudi. Zavzdihnila je. Očitno ji ni bilo usojeno. Nenadoma je zagledala neka vrata, ki jih pravzaprav še nikoli ni videla. Po tem hodniku ni šla prvič, bil je eden tistih, ki jih je Emma uporabljala vsak dan. A vendar teh vrat še nikoli ni zagledala. Previdno se je podala do njih. Je notri tisto, kar iščem? se je vprašala, potem pa se spomnila na govorice. Dvorana KŽTD... Saj ni mogoče. Na hitro se je ozrla okrog sebe, potem pa prijela kljuko in vstopila.
Na prvi pogled je izgledala soba povsem običajna. Dokaj velika, z mnogimi policami. In vse do zadnje so bile napolnjene s knjigami. Tam so bili tudi razni pergamenti in zvitki, a s tem se Emma ni obremenjevala. Vrata je zaprla za sabo in šele takrat opazila, da v dvorani ni sama. Tam je že sedel fant, ki je imel pred seboj knjigo za obrambo pred temnimi silami. Po prvem pogledu je Emma presodila, da dela nalogo. Izgledal je nekoliko manjši od nje. Nasmehnila se mu je in si izpred oči popravila nekaj pramenov svojih dolgih črnih las. "Hej... Upam, da te ne motim..." Ob tem je stopila k eni izmed polic in vzela knjigo, ki je imela privlačen naslov. Vsaj za Emmo. Uroki novega časa. Kako se v treh korakih znebiti tistega, ki ga ne marate. Naslovnica je prikazovala čarovnico, ki se je na vsa usta smehljala. To je bila najbrž avtorica knjige. Vzela je knjigo in se obrnila k fantu, ki se od njenega prihoda ni premaknil. "Sicer pa, jaz sem Emma." se je predstavila in odprla knjigo ter jo prelistala. Potem je dvignila pogled. "In kaj počneš?" je nevsiljivo vprašala in se nasmehnila.

Daniel se je zdrznil. Za njem ga je nekdo pozdravil. Previdno se je ozrl in pri tem segel po palico. Tam je stala mlada punca verjetno starejša od Daniela.' Jaz sem pa Daniel.' ji je Daniel previdno odgovoril. Ker ni vedel nič o te punci se je še vedno trdno oklepal svoje palice.'' Delam nalogo za Obrambo.'' je Daniel še dodal in se zazrl vanjo. Ali bi bila lahko nevarna. se je Daniel spraševal. Res je iz Drznvraana, si je mislil Danil, ko je opazil znak na njenem plašču, a res je, da tudi Klobuk Izbiruh ni vedno prepričan, saj je želel tudi mene vtakniti v Drznvraan a sem ga prosil naj me da v Gryfondom. Lahko bi ona v resnici morala v Spolzgad. Si je mislil Daniel a je te misli kmalu nadomestila druga. Kaj je z mano. Ta punca je bila do sedaj samo prijazna. Preveliko domišljijo imam.''Kaj pa ti počneš tukaj'', je rekel Daniel, saj se je želel vseeno prepričati, da ni bodoča Jedka smrti.

Emma je nekoliko sumičavo opazovala fanta. Ni vedela, kaj se mu plete po glavi, a po pogledih, ki ji jih je namenjal, je sklepala, da nič dobrega. Za trenutek je nehala listati knjigo, ki jo je imela v roki in se zazrla v njegovo palico. "In mislim, da je ne boš potreboval." Svojo palico je imela v rokavu, kot zmeraj. Ampak upala je, da ji je ne bo treba uporabiti. Razen če je bil fant za boj... To misel je odgnala. Ni se mogla kar takoj boriti z nekim tujcem. Čeprav je s svojimi prijatelji večkrat prirejala kakšen boj, za zabavo. Seveda s povsem neškodljivimi uroki. A ni mogla zdaj misliti na to. "Prav tako pa me veseli, da sem te spoznala." Nasmehnila se je in v svetlobi, ki je prihajala od svetilke nad njima, so njeni zobje belo poblisnili.
"Kaj jaz počnem tukaj?" je ponovila in se namuznila. "Pravzaprav sem prišla brati." Rahlo je dvignila knjigo, ki jo je držala v naročju. "Pač rada berem in to..." Skomignila je z rameni. Bila je povsem prepričana, da se lahko vsak dan naučiš nekaj novega, kar je tudi počela. Vedno in povsod. Namuznila se je sama pri sebi. Nezaupljivo je premerila fanta s pogledom. Očitno je bil previden, morda celo paranoičen. Ampak dvomila je, da sta se kdaj dve osebi, ki se sploh nista poznali, znašli skupaj v dvorani KŽTD. Morda pa je bilo na tem kaj več. Spet je na sebi opazila njegov pogled, ki je bil še malo bolj sumičav. Zagotovo je bil prepričan, da je na njej nekaj slabega. Vdala se je in spet zaprla knjigo. "Glej, nisem prišla sem, da bi se borila s tabo, te ubila ali ti karkoli naredila. Tukaj sem se znašla povsem po naključju in če sem ti v napoto, lahko mirne duše odidem s to knjigo, da boš imel mir." Oči so se ji jezno zasvetlikale. Morda je bila preostra, a fant navsezadnje še zmeraj ni pospravil palice. Situacija je bila skoraj smešna. Emma se je morala rahlo nasmehniti.

Isa je elegantno hodila po hodnikih, ko je opazila, da je skozi vrata vstopila neka Drznvraanovka. Ponavadi tu ni bilo vrat. Da ni to dvorana KŽTD?
Hitro je stopila za njo ter prav tako vstopila v prostor. Pred njo so se pokazale police knjig. si je moral človek izbrati nekaj še bolj dolgočasnega. Nekoliko je zavihala nos ter ugotovila, da v prostoru ni samo Drznvraanovka temveč tudi Gryfondomec.
Elegantno je zrdsnila k njemu ter se mu očarljivo nasmehnila. Ta nasmeh je bil vedno njena krinka.
"Pozdravljen. Kako si? Imaš veliko dela pri nalogi?" ga je vprašala ter s svojimi smaragdnimi očmi bežno ošinila punco.
"Povej mi, dragi moj, kateri letnik si?"
Izgledal je nekoliko mlajši od nje, vendar je to sploh ni zanimalo. Svoje oči je zavrtala vanj ter mu namenila zaslepljoč nasmeh. To, da je bila njena mama vyla se je videlo. Kar malo preveč.
"Zakaj se oklepaš palice? Menda ne misliš napasti njo?" je nekoliko prhnila skozi nos ter nedolžno zaprhutala s trepalnicami.

Emma se je zdrznila, ko je za njo vstopilo še neko dekle. Že na prvi pogled nadvse očitna Spolzgadka. Zavila je z očmi. Odločila se je, da je ne mara. Že način, kako se je obnašala do Daniela, je bil naravnost odbijajoč. S pogledom je še sama zavrtala vanj. Menda ji ne bo nasedel... "Da ne bo kdo napadel tebe." je komaj slišno rekla, a še vedno dovolj glasno, da bi jo dekle lahko slišalo. Bila je tako tipična predstavnica Splozgadcev. Kot kača, pravzaprav. In način, kako je vihala nos nad knjigami. In prhutala s tistimi trepalnicami. Emma je naravnost prezirala takšne ljudi. Pogled je spet uprla v Daniela. Skoraj bi lahko zatrdila, da ga je škoda. Ampak po načinu, kako se je obnašal do nje prej. Tako oprezno in sumičavo. Upala je, da ji ne bo nasedel. A ni mogla kaj storiti.
Sledila ji je sem, o tem ni bilo dvoma. A nič ni rekla. Odložila je knjigo in se naslonila na zid, ob tem pa se je v njenih rokah pojavila tudi njena palica. Poigravala se je z njo, obenem pa izzivajoče strmela v Splozgadko. Saj si ne bo upala, morda je bil njen trud zaman. A nikoli ni bil. Emma je bila vedno na preži, vedno pripravljena na vse. Dolge lase si je popravila za ušesa. Šele takrat je opazila, kako se je ozračje v sobi spremenilo. Prej je bilo vsaj normalno, zdaj pa se je zdelo, da se je temperatura za nekaj stopinj znižala. Pogled svojih temnih oči je usmerila v Daniela. Morda je bilo zdaj vse odvisno od njega... Morda pa on nje. Pogled se je preselil na Splozgadko. Nevede se je namrščila, a iz njenega obraza ni izginil posmehljiv nasmešek.

Daniel je ravno hotel Emmi odgovoriti ko je v dvorano vstopila ena Spolzgadovka. Že način, kako je vstopila je na Daniela naredil zelo slab vtis. Tudi, ko je pogledala Emmo se mu ni ravno prikupila. Ampak nato pa misli, da se bo mirno pogovarjal z njo Emmo pa pustil primiru. Ker je ni poznal in Daniel ni bil človek, ki bi dobil vtis o osebi le iz njihovega izgleda je mirno rekel. 'Z Emmo se tu lepo pogovarjava in bi te prosil, da ne delaš nereda. Če želiš tu lahko ostaneš, se pogovarjamo in smo prijatelji ampak, če boš nesramna prezirljiva ali kaj podobnega bi te pa prosil, da odideš takoj in nam vsem prihraniš veliko časa in energije.'' . Daniel se je pozorno zazrl v spolzgadovko. '' Drugače mi je ime pa Daniel Black. Hodim v Gryfondom in sem v tretjem letniku' je prijazno dodal Daniel.