Spolzgadovsko omizje

Zdolgočaseno je prikorakal v veliko dvorano. Sploh ni gledal okoli sebe. Zrl, je naravnost, proti profesorski mizi in utrujeno zehnil. Na zunaj, res ni izgledal zaspan, vendar je globoko v sebi čutil potrebo, po vsaj štirih urah spanja, katere si bo privoščil popoldne. Bil je tip človeka, čeprav spolzgadovec, je vedno hotel imeti vse urejeno. Še nikoli, v vseh šestih letih ni dobil nobene kazni, začuda, saj se je pri vseh predmetih, nekako izmuznil skozi.
Stopal je vzdolž, spolzgadovske mize, ko mu je nekdo vrgel papirček. Kako grdo. Najrajši bi ga preklel, vendar to ni vljudno, še posebej pri kosilu, saj je to najpomembnejši obrok. No, vsaj taki bi rekla njegova mati, ki je vedno hotela, da je ugleden in spoštovan član družine Black. Naredil je še par korakov, da je našel svoj sedež. Zraven njega, je namesto Goyla, ki se je neznansko basal s hrano, sedela čisto druga oseba. Ta je bila bolj vitka, pa tudi bolj prefinjena, vsaj tako je izgledala na prvi pogled, čeprav v šolski uniformi. Bellatrix Black. Koga pa bi lahko pričakoval. Oseba, ki jo izjemno ni maral. Ne le da je bila ošabna, vzvišena in izjemno naduta, bila je tudi preračunljiva. Nato pa je pomislil. To se je slišalo, kakor da bi govori o sebi. Sam je bil tudi natanko takšen. Usedel se je poleg nje, ter popil bučni sok, ki je bil v srebrnem kozarcu.

[Bella]

Bella je z visoko dvignjenim nosom zravnano sedela na neudobni leseni klopi in imela veliko za pripomniti čez, po njenem merilu, skopo izbiro hrane. Krompir ni bil prav potlačen, sok je bil presladek, zrezek neprave oblike, omaka napačne barve.... Za Bellatrix ni bilo nič dovolj dobro. Hrane se tako niti dotaknila ni, ampak je z vilico zateženo rila po krožniku in se na vsake toliko ozrla po mizi, če je že prišla kava. Ko je tako ob naslednjem preverjanju videla, da je prišel Leonis, kava pa še vedno ne, lahko predvidevate, da se ni kaj preveč razveselila.
"Živjo," ga je hladno ošinila in pribor z glasnim treskom vrgla na poln krožnik.
Leonis. Black. Verjetno ga je edino njegov priimek reševal pred njenim sovraštvom. Z Leonom nikakor nista našla nekega skupnega jezika in čeprav se nista obmetavala s kletvami na hodnik, je med njima tlelo prikrito neoddobravanje.
"Pa dober tek," je pomenljivo dvignila obrv in obenem ošinila Goyla ter se kar stresla od gnusa. "Mogoče ti bo brozga na krožniku prijala ravno tako kot našemu prijateljčku tukaj."
Popravila si je krilo šolske uniforme in se ponovno zazrla v prišleka. Res ni bil ravno njen najljubši, a včasih je bil kdorkoli primeren za pogovor. Ali prepirček. Saj ni razlike.

((kaj je zdej s tabo a si *naš* Black a nisi?))

Ošabno je gledal po dvorani. Sami bedaki. Seveda, tukaj ni bilo nikogar, s katerim bi se bilo po njegovem mnenju vredno pogovoriti. Premišljeval je, katero kletvijo bo pozneje poskusil na Averyu, ko ga je Bellatrix pozdravila. Čisto preprosto, ampak s sovražnim tonom ji je odzdravil, ter se zagledal v mizo.
Zagledal se je v profesorsko omizje. "Tudi tebi" ji je hladno in pokroviteljsko odvrnil, ter se posvetil zajtrku, ki po njegovem mnenju ni bil kaj preveč okusen. Njegov pogled je segel proti omaki, ki je bila nenavadne rjavkaste barve, sam pa se je zgrozil, ko je v omaki zagledal muho. Prekleta žival. Seveda je povsem hladno pahnil krožnik od sebe, ter na trenutke živčno pogledoval proti Bellatrix.
Pogledal je proti Goylu, ter ji posmehljivo, ter sarkastično dejal:"Bolj, kot njemu ne, saj bi on pojedel tudi mrtvo žabo", se nasmehnil, nato pa še pripomnil:"Ubožec, resnično ne loči med željo po dobri hrani, in željo po prenaranjenosti". Spet je pogledal proti Goylu. Med tem, ko se je basal, mu je v krompir Lucius stresal vse več stvari, ki jih je imel. Se mu pa resnično da.
Vse bolj na živce, mu je šlo Goylovo govorjenje, s polnimi usti. Sploh ni mogel verjeti, da je debeli spolzgadovec, v usta pobasal vse kar je dobil. Z veseljem, mu je izročil svoj krožnik z omako in krompirjem, pri tem pa mu sladko zaželel dober tek. Goyle še vedno ni hotel utihniti. »Prekleto Goyle, se ti je res treba basati kakor prašič?« je dejal svojemu sosedu, nato pa se posvetil Bellatrix.
»Se še vedno posvečaš?« je dejal, nato pa za trenutek ali dva utihnil, ter začel z narejenim navdušenim glasom:"Črni magiji", ter se sam pri sebi zasmejal. Z njo se ni nikoli dvobojeval, nikoli ni proti njej poslal kakšno kletev, katere je skoraj vsem gryffindorcem, vendar preprosto nista mogla govoriti, bila sta preveč enaka.

[ta je boljši, prvi mi pa ni lih uspel, že dolg pisal not...]

Ko je tudi Bella opazila kako Lucius Goylu v hrano podtika najrazličnejše dodatke, od katerih nekateri niso bili ravno užitni, mu je pomežiknila. Kolikor se ji je zdel Luc samovšečen, ga je še kar v redu prenašala, če ne zaradi drugega pa zaradi svoje sestre Narcisse, ki je bila v perfektnega blondinca prav bolestno zatrapana.
"Vsaj Lucius se zna zabavati," se je na kratko zasmejala ter ponovno preverila, če je na mizi že vrč kave. Še vedno nič. Od česa pa naj potemtakem uboga Bella živi? Zdolgočaseno se je našobila in se začela igrati z nožem. Izgledalo je, da Leonisa ignorira, čeprav ga je v resnici pozorno poslušala. Naj ji je bil človek še tako antipatičen, nikoli ne veš kdaj bo zinil kaj pomembnega. Kaj, kar ji je lahko dalo razlog da ga prekolne, nadere, ali pa z njim naveže prijateljske stike- vse pa res ne mora biti tako dramatično. Ko so tako njena ušesa ujela dve njej tako ljubi besedi; črna in magija, ki ju je ljubila toliko bolj, kadar sta bili uporabljeni v eni besedni zvezi, je rožljanje noža v hipu utihnilo.
"Je bilo to retorično ali dejansko vprašanje?" je zajedljivo odvrnila, čeprav se ji je v očeh zrcalilo zanimanje. "A ti še vedno dihaš?"
Z Bello ni bilo treba prijateljevati, da ti je razodela svojo ljubezen do Črne Magije. Ponavadi je bilo ravno nasprotno. In ker je prihajala iz častne družine, so ji bili uroki te vrste predstavljeni že v otroštvu. Na Bradavičarki se je res našel le redkokdo, ki je o tem vedel več od nje.
"Seveda se ji še posvečam," je končno odgovorila po krajšem premoru. "Le kateri čarovnik, ki ima vsaj malo spoštovanja do samega sebe, se ji pa ne?"

[ma kt da je važn, sam da se piše. Sam v prvem postu si napisu da je kao kosilo.... Tk da nej bo zdej kosilo. ]

Avis je prispela v jedilnico. počasi se je odpravila proti mestu, kjer je običajno sedela. Sedla je pol metra stran od Bellatrix ter na krožnik zmetala nekja krompirja, kos mesa in vse skupaj prelila z omako. Ni bila alčna. Bila je sestradana. čas za zajtrk je preživela v knjižnici in če je nebi knjižničarka prav grdo gledala (ker ji je ves čas krulilo po želodcu), bi tam ostala še za kosilo. Tako je bilo videti, kot da je Avis preselila knjižnico v Veliko dvorano. No, vsaj njen najljubši del. na tistih petdeset centimetrov mize, ki je bila prosta med njo in Bellatrix, je namreč odložila precej zajeten kup debelih bukel.
Nato je sedla in začela jesti. v nasprotju z Bellatrix, se Avis nad hrano ni preveč pritoževala. Res da ni bila bogvekaj, vseeno pa je bila bolje kot nič. s kupa je ptoegnila prvo knjigo in jo odprla na zaznačeni strani, in nadaljevala z branjem. No, seveda je hkrati z levim ušesom prisluhnila pogovoru med dvema Blackoma.

Avis je ob Bellatrixini pripombi počasi dvigniloa pogled izza knjig.
"Malce branja tudi tebi nebi prav nič škodilo. " je rekla in napravila požirek bučnega soka.
"Veš kaoliko zanimivih stvari izveš... pa še uporabne so. " z vilico je zabodla kos krompiraj ter ga vtaknila v usta. ko je zadevo pogoltnila, je začela citirati iz knjige
"Živalske zarodke laho uporabljamo, med drugim tudi pri napojih, ki povečujejo magično moč. Za uporabo moraš pet mesecev staremu zarodku najprej zdrobiti lobanjo in iz nje previdno postrgati možgane v srebrno skodelico.... v opombi piše, da lahko potem možgane poješ srove za dodatno moč... um. zanimivo" v usta si je vrgla še en krompirček in iti opazila ni, da je rjavolasca poleg nje ob nejnem citatu popolnoma minil tek. Nat o se je zazrla še v drugega Blacka in ga nekaj časa gledala z nezanimanjem nato pa je rahlo posmehljivo rekla
"ja.... zakaj ne greš kar na ministrstvo za čaranje in lepo poveš, kaj je tvoj namen. Nedvomno bi dobil medaljo prvega merlinovega reda za to. " z vilico je nato nabodla košček mesa in se zopet zazrla v knjigo.
Čez čas je odsotno potisnila svojo skodelico proti Bellatrix.
"A naliješ še meni?"

Avis je odrinila prazen krožnik ter pograbila polno šalico kave. Zahvaljevanjem Bellatrix se sploh ni preveč trudila. Na sumu je imela da bi, če bi se zahvalila, bellatrix nad njo nemudoma poslala nekaj svinjskih kletev in jo potem še nekja dni zasliševala kd sploh je in kaj je naredila s pravo Avis.
"Ne razburjaj se toliko, Bella. Škodi zdravju in lepoti. in mimogrede, to spolh ni nagravžno. Ti bom prebrala enkrat, kaj lahko počneš s človeškimi zarodki." slednje je dejala avis z nekakšno navdušenostjo. Seveda ne s preveliko, saj bi to škodilo njenemu satstusu zdolgočasene osebe.
"Ti boš pa moral, če res misliš poslati polovico ljudi na drugi svet, še kar nekaj knjig prebrati. tudi kak dvoboj nebi škodil. " ob tem se je spomnila, kako je zadnjega proti Remusu prav grdo zgubila. To, da se spraviš v nezavestjo z lastno kletvijo zna biti zelo ponižujoče. kljub temu pa je treba priznati, da je bila kletev dobra... maščevanje bo pa še sladko.
"če pa slučajno misliš začeti s svojim pobojem že po kosilu, vedi le eno: Lupin je moj." maščevanje bo še sladko...