Ravnateljeva pisarna

Remus je prispel do kamnitih gargolj, ki sta zapirale pot do ravnateljevega kabineta. Zazrl se je v njiju in se nasmehnil, saj ni pričakoval, da se bo tako kmalu spet znašel v ravnateljevem kabinetu. Pred nekaj minutami je prijel sovo s sporočilo od ravnatelja:

Remus Lupin

Prosim te, če se zglasiš v mojem kabinetu v najkrajšem možnem času. Ob sladkornem mrestu se bova pogovorila o določenih stvareh.

Lep pozdrav

Profesor Albus Dumbledore.

Remus je seveda takoj pohitel proti kabinetu in pri tem premleval ali je že storil kaj prepovedanega. Na koncu se je prepričal, da mora biti kakšna druga stvar, saj ni delal še ničesar, kar bi lahko označil za prepovedano, poleg tega pa je lahko iz stavka Ob sladkornem mrestu se bova pogovorila o določenih stvareh sklepal, da to verjetno ne bodo stvari povezane s šolo.

Končno je rekel gargoljama "Sladkorni mrest" in razmaknili sta se, Remus pa je stopil na stopnišče, ki ga je popeljalo do vrat ravnateljevega kabineta. Vedel je, da mu je profesor Dumbledore v sporočilu zaupal geslo in ker je poznal ravnateljev stil je hitro prišel do ugotovitve, da je sladkorni mrest novo geslo njihovega ravnatelja.
Mirno je potrkal na vrata kabineta in počakal na odgovor, nato pa stopil v kabine.
"Dober dan gospod profesor. Dobil sem vaše sporočil, naj se zglasim pri vas." je razločno rekel Remus in se zazrl v ravnatelja,ter počakal na njegov odgovor.

Albus je dvignil pogled in pred seboj zagledal Remusa. "Da, kar stopi naprej prosim" je mirno dejal ravnatelj in mnoge pergamentne liste, ki so ležali po njegovi mizi zložil na kup, ter jih porinil na rob mize.
"Vedno imam veliko listin ob začetkih leta. Sprva jih je lepo gledati, a kaj kmalu se človek naveliča in bi najraje odnehal, a kaj, ko to ni mogoče. Moram vedeti, kaj ministrstvo vsako leto zahteva od nas.
A tebe ne bom obremenjeval s tem, saj sem te poklical zaradi nečesa drugega. Sedi prosim Remus. Če se spomniš, smo konec lanskega leta ustanovili Feniksov red in vanj privabili kar nekaj članov, a bojim se, da smo vendarle delovali preveč odkrito."
Albus je za trenutek utihnil, kaj kmalu pa spet nadaljeval. "Zaupali smo tudi takim, ki so naše zaupanje zlorabili, zato se zdaj bojim, da sovražniki vedo o nas. Če je temu res tako, bomo morali spremeniti naš način delovanja in tukaj prideš na vrsto ti."
Ravnatelj je tedaj vstal in odkorakal do velike lesene omare, v kateri je počival njegov mislito. A zdaj ga ni zanimal mislito, pač pa predal iz katerega je potegnil dolg pergamentni list.
Vrnil se je na svoj stol, list pa položil predse na mizo. Ta pergamenti list je zaenkrat še prazen, a dolgo več ne bo. Tvoja naloga je, da najdeš nadaljne primerne člane za Feniksov red, ki se morajo podpisati na ta list. Podpisati se morajo, še preden jim poveš, za kaj sploh gre, kajti v tem je ravno stvar. Če bodo njihove misli zlohotne in izdajalske, ter nameravajo redu škodovati, papir ne bo sprejel njihovega podpisa, v obratnem primeru pa bo.
Časa za zbiranje podpisov imaš veliko, a ne smeš pozabiti, da verjetno tudi naši sovražniki ne bodo počivali. Zdaj pa si ti na vrsti, da me vprašaš, če bi me rad kaj vprašal o čemerkoli." Ravnatelj je prijazno zrl skozi drobna očala v mladega čarovnika, pergametni list pa je ležal zvit na mizi.

Remus je pokimal ravnateljevemu povabilu in pohitel ter zasedel stol nasproti njegovemu. Že velikokrat je sedel takole in opazoval profesorja Dumbledorja in vedno se je počutil tako kot ta trenutek. Kot, da se pogovarja s svojim očetom, kateremu lahko zaupa vse skrbi in ki ga bo vedno podprl. Tako je Remus čutil do svojega ravnatelja in čeprav je vedel, da temu ni tako se preprosto ni mogel počutiti drugače.
Nasmejano je prikimal, ko mu je ravnatelj razložil od kje mu toliko listo pergamenta. "In verjetno iščejo tudi kakšen nasvet?" je z nasmeškom dodal. Bilo je znano, da se minister in ostali delavci večkrat obrnejo po nasvet k ravnatelju Bradavičarke.
Seveda se je spomnil, da so ustanovili Feniksov red. To je bil izjemno pomemben trenutek in dejstvo, da je profesor imel tolikšno zaupanje v Remusa mu je laskalo.
Remus je takoj prikimal ravnatelju. "Res je nekateri se niso držali nalog in so nas zapustili. In tudi informacije o redu so postale splošno znane." je tiho dodal, nato pa se spet osredotočil na to kaj mu ima ravnatelj povedati.
Z zanimanjem mu je sledil, ko je zakorakal do omare in iz nje vzel dolg list pergamentnega papirja. Ko mu je profesor razložil namen se je Remus široko nasmehnil.
"Tako nas ne bo mogel nihče izdati. Seveda gospod profesor, potrudil se bom, da bom zbral čim več članov, vrednih zaupanja. In upam, da se bo tale seznam čim prej napolnil."
Vedel je, da sovražnik ne bo počival, nenazadnje je imel že zbrane določene ljudi. Remus je vedel, da bo moral delovati hitro in preudarno če bo hotel zagotoviti Redu kakšno možnost za boj.
"Najprej bi vas vprašal,če imate pero, da se kot prvi napišem na seznam. Res je, da ste mi že zaupali kako deluje pergament, ampak mislim, da je primerno, da se kot prvi napišem nanj. Poleg tega pa če pergament ne bo sprejel mojega podpisa boste vedeli, da mi ni vredno zaupati. "
Nasmehnil se je in, ko je prijel pero se je podpisal. Za trenutek je bil rahlo nervozen, a ko se ni nič zgodilo se je oddahnil. Prav na vrhu je sijalo njegovo ime. Vrnil je pero ravnatelju nato pa se zresnil in postavil vprašanje, ki ga je resnično zanimalo.
"Profesor ali ste izvedeli kaj novega o ... o Marku Neelstinu. Ali mogoče kakšne druge novice, ki bi jih lahko delili z mano?"
Remus je vedel, da so stvari, ki mu jih ravnatel ne bo zaupal, dokler ne bo menil, da je pravi čas, a mogoče pa mu kaj že lahko zaupa. Zazrl se je v moder obraz, ki je sedel nasproti njega.

Z prikritim nasmeškom je zrl v Remusa, ko je opazil napetost njegovega obraza, saj slednji ni vedel, ali se bo njegovo ime prikazalo na pergametnem zvitku, ali bo ostalo obledelo.
"Nikar se ne boj stvari, ki niso vredne strahu. Tvoje srce je čisto, tvoji misli tudi, zatorej ni nikakršnega dvoma, da se tvoje ime ne bi prikazalo na pergamentu. Razen seveda, če sem se uštel in pergament napačno začaral, v kar pa dvomim, saj sem bil zelo zbran" je nasmejano odvrnil ravnatelj in skozi drobna očala opazoval Remusa.
"Nasvet? Da, morda ga res iščejo, a to me ne moti. Če potrebujejo zgolj nasvet, ga bodo zmeraj dobili, saj nasveti ne škodijo nikomur."
Albus je domneval, kakšno vprašanje pesti Remusa in ni se motil. Mark Neelstin je že od konca prejšnjega šolskega leta v srcih vseh feniksovcev predstavljal skrivnost in morebitno grožnjo, čeravno še nihče ni vedel, kakšne poti ubira Mark.
Med poletjem je Albus mnogo časa namenil prav iskanju Marka Neelstina in njegovih skrivnosti, a uspeh ni bil velik. Krivca za to ravnatelj še ni našel, domneval pa je, da išče na narobe sledeh.
"Da in ne. Izvedel sem novice o Marku Neelstinu, a te novice so vredne toliko, kot da ne bi izvedel ničesar."
Za trenutek je premolknil in zavzdihnil, kmalu zatem pa nadaljeval. "Poletje sem namenil iskanju njegovih sledi in razreševanju njegovih skrivnosti. Še zdaj si ne morem točno razjasniti njegovega nenadnega odhoda v lanskem letu, a če imam prav, potem Mark ubira pot, ki ga vodi v mrak, mrak kakršnih že dolgo nismo videli. Njegov namen ni zgolj zavladati svetu, a pridobiti nekaj več, nekaj nadnaravnega, nekaj svetega. Igra se s stvarmi, katerih nikoli ne moreš prav razumeti in takšna pot se nikoli dobro ne konča. Kje pa je zdaj in kaj počenja, pa je skrivnost" je zamišljeno zaključil Dumbledore in ošinil Fawkesa, ki je mirno počival na svojem običajnem mestu.
Zunaj je bila že tema in kabinet so osvetljevale blede luči, tako da je bilo ozračje bolj mračno. Čez nekaj trenutkov se je njegov pogled ponovno srečal z fantovim in v njih je bilo moč opaziti zaskrbljenost.
"Remus, prosil bi te, da se poskušaš čim bolj izogibati Spolzgadovcev in se jim nikakor ne pustiš izzivati. Dobro veš kakšni so, zato jih je bolje pustiti pri miru. Sovraštvo zgolj rodi sovraštvo in če želiš biti modrejši od njih, raje stopaj daleč stran in se osredotočaj na stvari, ki so zdaj pomembnejše. Teh, pa je kar nekaj."

Z zanimanjem je prisluhnil kar je imel povedati ravnatelj. Iz njegovih besed je lahko razbral, da je odkril nekaj stvari, o katerih še ni bil popolnoma prepričan. Remus si je v spomin priklical obraz človek, ki je še lani učil na Bradqavičarki. Mark Neelstin je bil res poseben profesor. Spolzgadovci so bili njegovi ljubljenčki in so se zbirali okoli njega. Znal je biti krut... zelo krut, čeprav je navzven deloval prijetno in prijazno, a Remus je ob njem imel slab občutek. A nikoli se mu ničesar ni moglo dokazati.
Spet se je z mislimi vrnil nazaj v pisarno profesorja Dumbledorja. Zunaj je že bila tema in ozračje je postalo bolj mračno. Remus je razmišljal o tem, kaj pravkar počne Mark Neelstin. Gotovo kaj groznega so bile njegove misli in bil je zaskrbljen. Spomnil se je na izginotja in tudi umor, ki se je zgodil lansko leto. Je mogoče, da bo tako ali še hujše po celotnem čarovniškem svetu? se je zamisli.
Takrat pa je spet spregovoril ravnatelj in Remus se je zazrl v njegove modre, pomirjujoče oči.Prisluhnil je njegovim besedam nato pa dodal "Saj se jim poiskušam izogibati, če pa oni vedno najdejo mene."
Nasmehnil se je in rekel "Razumem kaj mi hočete povedati profesor, ampak pridejo trenutki, ko se preprosto moramo postaviti zase. Vem pa, da imam sedaj pomembnejšo nalogo" v znak razumevanja je dvignil list pergamenta iz katerega se je svetilo njegovo ime."To je sedaj moja prioriteta. Napolniti tale seznam in se upreti temnim silam. Obljubim, da vas ne bom razočaral."
Tudi sam je pošpegal proti Fawksu, ki je počival na svoji prečki in s svojimi pametnimi očmi zrl proti njima.

"Res je, tudi taki trenutki pridejo. Povedati ti želim zgolj to, da sam ne išči težav, saj one zelo rade poiščejo nas. Verjamem v tvoj uspeh, saj me do zdaj še nisi razočaral, zato me upam tudi v prihodnje ne boš" je mirno dejal ravnatelj.
Nekaj časa je zgolj tiho zrl v Remusa, ter izgledal zamišljen. "Pozno je že in najbolje bo, če se vrneš v svoj dom. Če želiš do devete ure prispeti tja ti svetujem, da pohiti, ko bo čas spet pravšnji, pa se ponovno snideva. Lahko noč."
Ko je Gryfondomovec zapustil ravnateljevo pisarno, se je Albus ozrl po premnogih portretih, ki so viseli po stenah.
"Ta fant pa te ne pusti pri miru. Ves čas visi s tabo, zakaj mu to dopuščaš?" je zagodrnjal utrujen glas z enega bližnjega portreta.
"Zgolj zato Phineas, ker ga potrebujem. Če želim izpolniti svojo nalogo, ga potrebujem ob sebi. Zvestejšega fanta bi danes težko našel. Oba pestijo težave in ravno težave so tiste, ki ljudi povezujejo."
Zatem je Albus znova poprijel za svoje pergametne zvitke in jih pričenjal prebirati. Dela je imel še mnogo, tako da se je zavedal, da se bo to delo zavleklo še dolgo v noč. Kljub temu, da nikoli v življenju ni veliko spal, se je zavedal, da mu bo kakšna ura spanja dobro dela. Glavo si namreč mora odpočiti od nenehnih skrbi, ki so postale že njegova življenja stalnica.

Ko je profesor Dumbledore spet spregovoril je Remus vrnil svoj pogled nanj. Z razumevanjem je spet prikimal, nato pa razumel, da mu je ravnatelj povedal vse, kar je menil, da mu mora in zato je Remus vstal iz udobnega stola, ter se namenil proti vratom.
"Lahko noč profesor." je rekel in še zadnjič ta večer z pogledom objel mogočno postavo pred njim. Albus Dumbledore je izgledal izmučen in polen skrbi in Remus je vedel, da so njegove skrbi upravičene. Zaradi tega je bil še bolj odločen, da bo opravil nalogo, ki mu je bila naložena. Obrnil se je nazaj proti vratom in s hitrimi koraki izginil po stopnišču mimo gargolj in proti svojemu domu.
Dela je bilo veliko, časa dovolj in upal je, da mu bo uspelo okoli sebe zbrati zaupanja vredne ljudi. Ko je tako hitel po hodnikih si je zaželel, da bi bili ob njem vsi prijatelji. Predvsem tudi Caley, ki mu je veliko pomagala že v lanskem letu. A ker je ni bilo, se bo moral znajti pač sam.....
Stekel je po hodniku in pustil ravnateljevo pisarno daleč za sabo.