Veliko stopnišče

Isa je zaskrbljeno hodila po stopnicah. Bo kdo izvedel, da sem ubila lastno sestro? To se je skoraj že zgodilo. Preden sem jo lahko pokopala v zablodnem gozdu, me je zmotil moj oče. Komaj sem se izmazala z trapastimi izgovori, češ, da imam v vreči prijateljevega poginulega psa. Trapec mi je verjel. Če Ministerstvo najde truplo, je konec z mano. Pa saj ga ne bo. Primer so že zdavnaj odpustili.
S tem se je malo bolj živahno pognala po stopnicah, da se je zaletela v prestrašenega Gryfondomca. "Kaj pa misliš, da si, da se mi takole nastavljaš na pot?! Izgini, da ne posežem po kakšni dobro namerjeni kletvi!" mu je visokostno in podlo zasikala, da se je prvošolec odmaknil.
Spet se je odpravila naprej. Ni dolgo trajalo, pa se je spet zaletela v žensko rdečih las, Spolzgadovko.
"Umm... Se poznava?" je izdavila.

((Lux. Pa drug post bo daljši, sam jaz začetkov ne znam pisat ))

[Eh, že kul . tut jz ne maram začenjat xD]

Lahkotno je poplesavala po stopniščih in skorajda bi pozabila na vse spore med domovi, ko se ji skupina prvošolcev iz Pihpuffa zaprla pot navzdol po velikem stopnišču. Brez kakršnekoli besede, le z ostnim pogledom si je izborila pot mimo njih in nato počasi, nekoliko bolj mirno nadaljevala pot navzdol, svoje misli pa je zaposlila z Remusom. Ni si morala kaj, da se nebi vprašala, kaj pravzaprav vidi na njem in še do sedaj ni poznala tega odgovora. A kakršnakoli misel o njem, je vanjo prinesla nekakšno pozitivno energijo, ki je odsevala tudi izven nje in ravno zaradi tega, je že opazila nekakšne neodobravajoče poglede svojih sošolcev. Toda ni se zmenila zanje; navsezadnje ni želela biti le še ena izmed tistih neštetih ovac, ki sledijo tokrat še nevidnemu pastirju. Spustila je svoj pogled in se dokončno ustavila pred enem izmed stopnišč, ter se naslonila na kamnito ograjo nato pa pustila svojim mislim, da so jo prevzele. Okoli njenih nog je začutila motanje njenega mačka in tokrat ga je, prvič odkar sta prišla na Bradavičarko, Lux dvignila v naročje in ga nežno pogledila po glavi in za njegovimi ušesi, tako da je zadovoljno zapredel.
"Kaj je Spike? Je tudi tebi tu ratalo kar v redu?" se je slišala reči in mačkon jo je v odgovor le pogledal s svojimi bleščečimi rdečimi očmi in lenobno zamjavkal.
".. torej ti je." je dejala z umirjenim glasom in nato opazila, da se je pred njo pokazalo stopnišče, ki je vodilo navzdol, proti kletem in počasi je, s kratkimi korakci začela stopati navzdol po njih.
A kakor zmeraj, tudi sedaj ni imela sreče s tem, da se nebi kdo zaletel vanjo. Nevarno se je zamajala, izgubila ravnotežje, svojega mačka pa je še pravočasno, preden se je znašla na tleh, spustila, da je stekel po stopnišču navzdol in izginil svojo pot.
"Presneto, bi lahko enkrat pazili kje hodite?!" je izbruhnilo iz nje, kajti tega zaletavanja vanjo vsakič, ko se je znašla tu, je imela že pošteno dovolj.
Šele po tem, ko se je umirila in narahlo popihala svojo, sedaj odrgnjeno levo roko, se je uspela zazreti v postavo, ki se je zaletela vanjo. Spolzgadovka. In še tako zelo znana ji je bila. Na ustnice ji je švignil leden nasmešek, počasi je vstala in si popravila plašč, nato pa z jedkim glasom odgovorila na njeno vprašanje:
"Odvisno od tega, od kod naj bi se poznale," skomignila je z rameni, nato pa nadaljevala: "Ni mogoče, da se z te šole, ker sem tu šele prvo leto. Prej sem bila.. drugje.." njen zajedljiv in umirjen glas, bi lahko marsikateremu človeku naježil dlako.
A oseba pred njo je mogla biti vajena na njen glas. Poznala jo je. Kakor je Lux poznala njo. In to, sta dobro vedeli obe. Še kako zelo dobro...