Hodniki

Daniel je ravno opazoval črno muco, ko je zaslišal neki trušč . Neka punca je bila zares žalostna. Hotel jo je pomiriti, a potem je opazil, da je spolzgadovka in jo je preprosto začaral.''Kamnitis totalis''.

Hodil je po hodniku, saj je vedel, da je tukaj edini možni kraj, kjer bo lahko prišel do spolzgadovske dnevne sobe. Dotaknil se je stene. Vonj. Omamno. Bradavičarko je imel za drugi dom. Premikal se je počasi, ter drsel ob steni. Ti veličastni občutki. Poživitev. Veselje. Navezanost. Norost. Obsesija. Drsel je ob steni vse hitreje, dokler ni prišel do stopnic navzdol. Norel je. Dom mu je pognal kri po žilah. Počutil se je svobodnega, svobodnega kot še nikoli. Pametnega. Posebnega. Drvel je po stopnicah navzdol, dokler, mimo njega ni priletela neka moč, urok, ali samo predmet, ki ga je zbil na tla. Iz nosu mu je tekla kri, poleg tega pa je bila velika možnost da si je zlomil nogo. Nič panike. Nič slabih občutkov. Na vso moč se je začel krohotati. Užival je v bolečini in tudi če lastni. Njegov smeh je odmeval po hodnikih, ječah.... Takemu dogodku je vedno pravil užitek. Sreča. Nihče ni občutil še česa takega, v to je bil prepričan.
Na enkrat je zaslišal korake.

[Anybody from Slytherin?]

''O, ne, zgrešil sem'', je rekel Daniel. A kmalu je spoznal, da je zadel spolzgadovca in se je ta samo krohotal. ostalo mu je le eno in zavpil je: ''Ali se upaš pomeriti v čarovniškemu dvoboju?''

Leon je krohotajoč pogledal gryffindorca. "Le koga imamo tukaj?" je presenečeno dejal in se začel še glasneje smejati. "Glej no glej, pa ne da ste v Gryffindoru, že vsi blatokrvneži tako pogumni" je dejal in se sladko nasmehnil. "Dvobojeval?" je vzdihnil. "Pa ne da si drzneš izivati, še nikoli nisem srečal tako pogumnega študenta iz tretjega letnika" je še jezno in nadvse sarkastično pripomnil. Poskušal se je pobrati s tal, kar mu ni najbolje uspevalo. Tla so bila polna krvi. "No, ker ne vem, če si resnično zmožen dobrih urokov, ti dam nasvet, še imaš čas da jo popihaš domov, ker v nasprotnem primeru, bi se lahko zgodilo kaj nadvse neprijetnega" je rekel in iz plašča potegnil palico, ter jo nameril na gryffindorca. "Še prej pa mi povej ime, da bom vsaj vedel, koga sem spravil v Svetega Munga?" je še prijazno dejal. Nasmehnil se je kot še nikoli. Velikokrat je obračunal z takšnimi bedaki.

''Ime mi je Daniel Black, ti bedak'', je razjarnjeno zavpil Daniel. Tega spolzgadovca je že videl, vedel njegovo ime in njegov značaj. Velikokrat je razmišljal s kom je v sorodu, in Daniel je bil prepričan, da je on ravnokar razmišljal o tem, če sta v sorodu.'' In noben spolzgadovec mi ne bo solil pameti, saj ste vsi navadne šleve, ki se ne upajo niti dvobojevat, zato dam jaz tebi možnost, da se obrneš na tvojih petah in zbežiš nazaj v tvoj dom'', mu je še zabrusil nato pa ga dodobra premeril in vzdignil palico.

"Oh, torej si v sorodu s tistim izmečkom?" je vprašal misloč na Siriusa. Ne ni Black. Ni mogoče da bi bil v sorodu z dvema izmečkoma, izdajalcema krvi, madežema na njihovi rodbini. No mogoče na njihovi rodbini. "Vsak kavalir se predstavi, zdaj bi moral reči me veseli, vendar bi lagal zato, če pa tudi ti hočeš vedeti s kom imaš opravka, pa se ti predstavim Leonis Black" je dejal in naredil krajši premor, ter ga pogledal naravnost v oči. "Ja, isti priimek, vendar upam da nisem in da nikoli ne bom v sorodu s tako spako" je še pripomnil ter se začel krohotati. Ni vedel zakaj, vendar se je rad delal norega, kar je bil, tako je imel vedno neke čudne izbruhe.
"Šleve?" je vprašajoče dejal in pogledal. "Šleve! Prekleti polkrvnež, blatokrvnež, spaka!! Kako si drzneš nas spolzgadovce, najčistejše in najimenitnejše ljudi na svetu imenovati za šleve, ko pa sploh ne veš kaj pomeni ta beseda!!!" je zakričal nad njim z vso jezo. "Zbežim?" je še enkrat vprašal. Fant je očitno pričakoval še malo dretja, vendar se je Leon le nežno nasmehnil. "Resnično nimaš pojma o čim govoriš" je še zagrenjeno pripomnil.