Jezero

Sprehajala se je po Bradavičarki in premišljevala, kam bi lahko šla. Ponavadi je najraje zavila v knjižnico, a se ji je nekako zdelo, da ima dovolj knjig s sabo, da bo preživela kakšen teden. Zamišljeno je hodila, dokler ni prišla ven iz šole. Veter ji je razmršil lase in zdelo se ji je, da jo je sunek vetra osvežil in zbistril misli, kajti spomnila se je kraja, kjer bi ji bilo najlepše. Z bolj veselim korakom, je pot nadalajevala proti jezeru, ki se je razprostiralo pred njo. V kratkem času je prispela do roba jezera in se malo razgledalo. Bilo je prav tako kot prejšnje leto, vse je bilo mirno in spokojno. Jezerska gladina je bila tako mirna, da jo je vedno popolnoma sprostila. Zamišljeno je zrla čez jezero in premišljevala, kaj vse jo čaka to leto. Upala je, da se bo na šoli dogajalo kaj zanimivega in, da bo čimveč izvedela. Samo upala je lahko, da bo zagledala kakšen znan obraz, saj je bilo okoli nje dokaj prazno in le redki so bili zunaj. Radovedno se je sklonila k jezeru in vanj pomočila konice prstov, da bi videla kako hladno je. Zmrazilo jo je in umaknila je roko, saj je bilo jezero ledeno. Saj je isto kot pozimi! si je mislila in se zopet zravnala. Obrnila se je, da bi še malo preučila okolico, s pogledom pa je iskala koga znanega.

[Leon]

Leon se je sprehajal ob jezeru. Razočarano je pogledal proti nebu, saj je kazalo da se bo mogoče pokazalo sonce, ki pa ga je sovražil. Na enkrat ga je prešinila nora ideja, da bi skočil v jezero, v ledeno mrzlo vodo, ter plaval. Ta misel ga delno ni zanimala več, saj je občutil kako ledeno hladna je voda. Pogledal je proti Prepovedanemu gozdu. Videl je, da tam nekje iz gozda prihaja ogromen pajek. Malce ostro ga je pogledal in se odpravil naprej. Pri jezeru je bilo polno pihpuffovcev, ki so klepetali, dva gryffindorca, ki sta se poljubljala in držala za roke, ter neko drznvraanovsko dekle, ki je popolnoma samcato stalo tam ob jezeru. Poznal jo je, no vsaj na videz. Vedel je, da ji je ime Christie, saj sta skupaj hodila k uram urokov in OPMSja. Naj se ji približa, se je vprašal. Vedel je, da je ona pravi genij za vse mogoče uroke, ali se mu je samo zdelo. Sedaj ni bil več tisti pošastni bedak. "Živjo" jo je pozdravil, ter se nasmehnil. "Se poznava?" jo je še vprašal.


[sry, k tok pozn odpišem pa šenimam pojma, kej nej bi pisal s tabo,'??]

Nenadoma se ji je približal nek Spolzgadovec, ki ga ni takoj prepoznala, saj je bilo toliko ljudi na šoli, da bi si težko za vsakega zapomnila, kdo je. Pobrskala je po mislih in se spomnila, da je to Leonis, s katerim se je le bežno poznala in nista ravno veliko govorila. Na njeno veliko začudenje jo je pozdravil, kar se ponavadi ni zgodilo. "Živjo" je presenečeno odzdravila in njegovo naslednje vprašanje jo je zmedlo. Seveda sta se poznala... na videz... nikoli nista zares govorila in ni vedela skoraj ničesar o njem. "Am... ja?" je začudeno odvrnila, saj ni vedela, kaj naj bi rekla. Na nek način sta se poznala, na nek pa ne. Ni vedela, kaj bi lahko rekla in neprimerno se ji je zdelo, da bi rekla, kar si je mislila: Od zdaj pa govoriš z mano? Zadržala se je, saj ni bil on kriv, da je tak. Tudi sama ni bila ravno taka, da bi stopila do vsakogar in začela pogovor. "Si prišel malo na svež zrak?" ga je vprašala, saj okoli ni videla nobenih Spolzgadovcev s katerimi bi lahko bil. Verjetno je hotel biti malo sam, a zakaj bi potem stopil k njej. Verjetno se je dolgočasil... si je mislila.

[Sej je ok , ... hm... Chris je glih taka, da lahko pišeš karkoli... lahko hočeš kakšno uslugo ali pa hočeš stresat jezo nad kom ali pa ti je preprosto dolgčas ]

Ura je odbila točno deset, ko se je Remus pojavil pred Veliko dvorano. Tam se je dogovoril, da bo počakal Luxie in bosta skupaj odšla na sprehod ob jezeru. Bil je rahlo nestrpen in upal je, da bo šlo vse kot po maslu.
Za tale zmenek se je zelo potrudil. Cel popoldan se je dogovarjal z hišnimi vilenici, ki so mu pripravili hrano, potem je odšel okoli jezera, da je našel primeren prostor, kamor je na tla položil veliko odejo, in svečke, ter vse začaral tako, da se bo prikazalo šele ko bosta prišla do tistega prostora. Kasneje je tja odnesel tudi hrano v veliki košari, ki so mu jo pripravili vilenici in tako je bilo vse pripravljeno. Bil je ponosen, da mu je uspelo vse tako hitro urediti.
Ravno se je uzrl na uro, ko je opazil Luxi, ki se je pojavila poleg njega.
"Živjo" jo je nasmejan pozdravil.
"Izgledaš izvrstno" jo je nerodno pohvalil in rahlo zardel, a takoj spet spregovoril, da bi prekril svojo zadrego "Obljubil sem ti presenečenje kajne? Torej je najbolje, da ti zavežem okoli oči tole" iz žepa je na plan potegnil črno ruto "In te popeljem na sprehod."
Počakal je na njen odgovor in ji zavezal ruto okoli oči in nato sta se odpravila proti jezeru.
Pot jima je osvetljeval sij lune, ki pa ji je manjkalo skoraj tri četrtine osvetljene beline zato je bila svetloba šibka, a ker je bilo jasno nebo je bilo dovolj, da je Remus lahko videl kam mora popeljati Lux.
Noč je bila sveža a ne mrzla. V Remusu je vladal nemir, ki se je mešal z dobro voljo. Trdno je držal Luxie za roko ter jo vodil, do kraja, ki ga je našel in uredil.
Čez nekaj minut sta prišla do skritega kotička, ki je bil iz treh strani zavarovan z gostim grmičevjem, pogled pa se je na edini strani kjer ni bilo grmovja odpiral proti gladini jezera. Remus je dvakrat zamahnil s palico in s prvim zamahom so se pojavile vse stvari, ki jih je pripravil. Z drugim zamahom, so se prižgale sveče, ki so bile razpostavljene okoli odeje, mogočen svečnik, pa je stal tudi na sredi. Tako je bila sedaj okoli njiju prijetna svetloba sveč.
Remus je napeto odvezal ruti izpred Luxinih oči in nasmejan vprašal : "Kako se ti zdi?"

Ni morala skriti dejstva, da je bila nekoliko nervozna. In to se je je držalo kot klop še ves dan. V njeni notranjosti je sicer cvetelo vse in nekakor si ni morala izbiri iz glave tega, da se bo njuno srečanje in nekakšno prijateljstvo nadaljevalo. Ko se je, nekaj minut pred deseto splazila ven iz svojega doma in pohitela po stopnicah navzgor, pa se je njena živčnost povečala še bolj.
Kaj točno naj mu reče? Da lepo izgleda? Ali mu pove resnico, da je skozi celotni dan izgledala kot nekakšna zaljubljena najstnica?
Zaljubljena?! Misliš zasanjana! jo je zopet iz same sanjavosti dvignil notranji glas, a ga je le lahkotno odrinila in se odpravila naprej, proti veliki dvorani.
S svojim ostrim pogledom je njegovo postavo opazila že kar nekaj metrov preden se je dokončno približala dvorani in ob pogledu nanj se je sunkovito ustavila. V njeni notranjosti je gorelo, pa ne zaradi jeze, pač pa zaradi že od prej znanega razloga. Počasi je zaprla oči in nekajkrat globoko vdihnila, nato pa ji je na ustnice padel navihan nasmešek, in odzdravila je na njegov pozdrav. Ob njegovi pohvali je rahlo zardela in pogledala v tla, skozi zobe pa je uspela izustiti nekakšen hvala. Zakaj je bila tako zelo živčna?! Ob njegovih naslednjih besedah je nekaj trenutkov le tiho zrla v njegove oči, nato pa prikimala in s pogledom sledila k njegovi ruti:
"Aha! Zatorej tista velika skrivnostnost prej!" ga je zbodla, mu pustila, da ji je okoli oči zavezal ruto, nato pa se prepustila njegovemu vodenju.
Ko sta stopila ven iz Bradavičarke, je njeno telo nevidno streslo, a se je kajkmalu privadila na svežino noči in nekajkrat neopazno globoko vdihnila svež zrak, ki jo je na njeno srečo, kakor je predvidevala pomiril. Pred očmi si je poskušala risati poti, po katerih sta šla, toda fant, ki je videl kje hodi, je večkrat zavil tako zelo nepričakovano, da se ne nakoncu vdala in prepustila usodi da jo preseneti. In jo tudi je. Ko ji je ruta padla z oči in se je zazrla v skrbno pripravljen prostor, je za nekaj trenutkov le obstala in tiho zrla predse.
"Prelepo je..." je bilo use, kar je uspela izdaviti.
Iz presenečenja jo je zbudil šele njegov glas in tisti trenutek se preprosto ni več morala zadržati; skorajda padla mu je v objem in za nekaj trenutkov ostala ob njem, nato pa se je odmaknila in rahlo zardela.. "Oprosti.. za.. khjem tole.." je nekoliko nerodno uspela izustiti, nato pa ga je pogledala v oči in umirjeno spregovorila naprej: " ampak resnično nikoli še nisem doživela, da bi nekdo vložil toliko truda.. Prejmala sem že nekakšna pisemca, pesmi in podobno, ampak kaj takega... čudovito je, res." je tiho priznala, medtem pa umaknila pogled z njegovih oči. Upala je samo, da ji ni zameril tistega nenadnega izpada z objemom...

[oki, dejansko je tole kar si zdele prebrau nek crappy post.. bo nasledn bolš ]

Napeto je pričakoval njen odgovor in bil je vesel njenega odziva. Še vedno so mu v ušesih zvenele njene besede Prelepo je, ko se mu je znašla v objemu in tako sta oba presenečeno obstala "ujeta" v njem. Nato se je umaknila in se začela opravičevati, a je Remus ni poslušal.
Stopil je bližje k njej jo z eno roko stisnil bližje k sebi in se nagnil naprej ter jo poljubil. Nato se je odmaknil in se ji nasmehnil "Nikar se ne opravičuj. Z veseljem sem to storil zate." Pogledal jo je naravnost v oči in se ji prijazno nasmehnil, nato pa z roko nakazal naj se namesti na odeji.
Ko se je usedla sta se lotila hrane, ki so jo pripravili hišni vilinci. Dodali so jima tudi steklenico škratjega vina, ki se je prijetno podala k pripravljeni hrani. Remus jo je nalil v kozarca in nazdravil.
"Na prijetno noč" je rekel in dvignil kozarec, nato pa naredil požirek. Vino je bilo naravnost izvrstno. Nato pa je pozornost od vina vrnil nazaj k Luxie.
Med tem ko sta jedla jo je spraševal različna vprašanja o njej in njenem življenju. "Luxie zanima me vse o tebi. Povej mi s čim vse se ukvarjaš? Spremljaš Quiddtich? Rad bi izvedel čim več" je rekel in jo opazoval.
Ni pričakoval, da mu bo Luxie tako všeč. Izvrstno se je počutil in bil je vesel, da sta lahko sama v noči ob soju sveč.
Ko sta povečerjala se je stisnil bližje k njej ter se ulegel na hrbet, tako da je zrl v nebo, ki je bilo polno zvezd.
"Rad imam noč. Tako skrivnostna je. Kaj pa ti?"


[ OOOOOOOOOoooo kako pocukran post. Soory brez navdiha in še take čudne volje ]

[hhh, sej je hud post xD. Ah se razume ]

Ko je tako, skorajda zmedeno trosila besede v opravičilo in potihoma upala, da se njena precejšna zadrega še ne pozna toliko, kot bi se lahko, je sklonila svoj pogled in šele potem, ko se ji je dokončno približal ugotovila, da se je znašla čisto pred njegovimi očmi. Za nekaj trenutkov je le nepremično zrla vanje, že hotela nekaj spregovoriti, nato pa je plaz novih besed ustavil njegov poljub, ob katerem je zopet, za nekaj trenutkov presenečeno obstala.
Daj no, trapa, ne obnašaj se kot hlod sedaj! jo je nadrl notranji glas in Lux se je sama pri sebi nasmehnila. Končno ima enkrat samkrat prav.
Njena živčnost je izginjala, počasi se je sprostila, nato pa mu vrnila poljub in ob koncu skorajda preslišala njegove besede, a vseeno, kakor zmeraj ujela njihov pomen kateremi je le nakratko pokimala.
"No, potem pa.. hvala ane." je tiho odvrnila in mu vrnila nasmeh.
S pogledom je spremljala njegovo dlan, razumela kretnjo in počasi sedla na odejo tako, da je bila levo od njega. Levo stran je od nekdaj imela raje, čeprav nikoli ni vedela zakaj, a sedaj ni bilo časa za iskanje odgovora na to vprašanje.
"Oh, Remus, ti je že kdo povedal kakšen romantik znaš biti?" je hihitraje dejala, ko je prijela za svoj kozarec vina in ga počasi nesla k ustnicam, najprej občutila njegov vonj, kakor je bila vajena, nato pa naredila majhen požirek, s kotički oči pa je spremljala njegov pogled in se nato skorajda stresla od vprašanj, ki so se mu izlila z grla.
"Hej hej, lepo počasi." se je zarežala in sama pri sebi smeje dodala, da ga komajda dohaja.
"Torej.. Hmm.. težko bi rekla, da se sedaj s čimerkoli ukvarjam. Ko sem bila mlajša, sem igrala violino, potem pa sem mogla vse skupaj pustiti in se posvetiti šoli. Kakšni bi si mislili, kako zelo težko se je odpovedati čemu zaradi šole, ampak za Durmstrang mi tudi to ni bilo kakšna muka. Čeprav še sedaj včasih pogrešam tisti zvok, ki je prihajal iz nje. Quidditch je bil moja strast že od takrat, ko sem prvič slišala in nato videla celotno igro. Nekateri pravijo, da sem se vrgla po očetu, kajti mama ga ni nikoli prenesla, sama pa pravim, da je pač to, ali ti je všeč, ali ne odvisno od tega kdo pač si. Ne to, čigav si. Torej, kakor že veš, imam brata, kateremu se je ta igra zamerila zaradi zviza, zaradi katerega se je nekoč zapletel.. čakaj, kam že... v neko grmovje uglavnem." ob zadnjih besedah ni več mogla zadrževati smeha, a je vseeno uspela nadaljevati:".. veš kako je bilo smešno.. Emily, moja najboljša prijateljica, je poskusila z nekakšnim urokom, ki je celotno stvar le še zakompliciral. Nakoncu smo ga zvlekli ven ročno, ko je sonce že začelo vstrajno zahajati. Ups. Spet preveč govorim," se je ustavila, si se rahlo nasmehnila, nato pa opazila, da sta pravzaprav pospravila že skoraj celotno hrano, ki je bila ravno prej tam.
Ni vedela koliko časa je minilo odkar sta prišla sem in če si je priznala, niti ni želela, da bi kdaj odšla. S pogledom je spremljala kako se je v bližini nje ulegel na hrbet, nato pa je počasi zbrala kanček poguma, ki ga je rabila za njeno naslednje dejanje. Ulegla se je čisto poleg njega, svojo glavo položila na njegove prsi in poslušala njegove besede, ob njegovem vprašanju pa le prikimala:
"Noč je nekaj posebnega. Ljudje ne vemo, kaj pravzaprav prespimo..." mu je odvrnila, nato pa se dvignila ravno toliko, da je s svojimi očmi lahko opazovala njegove in nekaj časa je le obmirovala tako, nato pa je z nasmeškom na obrazu tiho spregovorila naprej:
"Sedaj ti več veš o meni, kot jaz o tebi. Ni pošteno." je narejeno užaljeno rekla, kotički njenih ustnic pa so se začeli vihati v navihan nasmešek: "Torej, sedaj si ti na vrsti za pripovedovanje Remus." je rekla v nadaljevanju, nato pa se narahlo, s svojimi, dotaknila njegovih ustnic:
"Ali pa.. imaš kaj drugega v načrtu in tvoje pripovedovanje prihraniva za naslednjič. A držala te bom za besedo." je predlagala s tihim glasom, ki ga je lahko slišal le on. Še tišina, ki ju je obdajala je bila bolj glasna od njenih besed. A za sedaj, je pozabila na vse, kar ju je obdajalo.

Skupaj sta ležala na odeji in zrla v zvezde in noč. Luxi je imela glavo na Remusovih prsih, ki so se rahlo dvigala in spuščala v ritmu njegovega dihanja. Povsem se je sprostil in poslušal njeno zgodbo. Ob koncu ga je poljubila in vrnil ji je poljub ter dejal:
"Pravzaprav nimam pripravljenega nič drugega tako, da se boš morala zadovoljiti z mojim dolgočasnim pripovedovanjem." je rekel z nasmeškom. Sicer je imel še nekaj pripravljeno, ampak ni hotel pokvariti tega večera. Za Feniksov red ji bo povedal drugič. Ni hotel, da bi ga napačno razumela, čeprav je vedel, da je drugačna od ostalih SPolzgadovcev. Ampak kljub temu bi jo lahko prestrašil, ali pa se ne bi strinjala z njim in njegovim početjem.
Pregnal je te misli in se prepričal, da ji bo že drugič povedal. "No kot verjetno veš, se trenutno ukvarjam samo s Quidditchem to pa je tudi vse.In seveda navijam za Hladne Harpije. Če povem po resnici mi je to poleg šole čisto dovolj. Ko sem bil še mlajši sem se navduševal nad bunkeljskimi športi, ki jih seveda nisem smel poiskusiti ampak bili so mi pa všeč. Drugače pa rad preizkušam kakšen nov urok in kaj podobnega. Nisem ravno najbolj zanimiva oseba." je zaključil z nasmehom.
Božal jo je po roki in med tem za trenutek pomislil, če bi Luxi razumela,zakaj je v Feniksovem redu? Spet je pregnal te misli in jo raje poljubil.
"Imaš mogoče ti kakšen predlog kaj bi počela? Mislim, da kopanje v jezeru odpade, saj je premrzlo, lahko te pa tudi vržem vanj in bova ugotovila." je spregovoril ter ji pomežiknil in se zarežal.

[Ok soory mal sem pozabo na ta pogovor pa mal bol nerod post je, upam, da bo naslednji boljši ]