Šolski park

Bil je eden izmed najlepših sončnih septembrskih dni, verjetno eden zadnjih v tem letu. Lianne se je zato odločila, da odide ven, da bo nekaj ur preživela na toplem soncu. S poukom je za ta dan že končala, nalogo pa je prihranila za večer. Kljub temu, da se je pouk šele dobro začel, so jih profesorji že zasipali z nalogami in vedela je, da bo imela takrat še za nekaj ur dela. A naslednji dan je bil petek in za njim je prišel vikend. Komaj je čakala, da se bo lahko dobro naspala v svoji postelji.
Kljub lepemu popoldnevu v parku ni bilo veliko ljudi. Tu in tam je videla skupinice prijateljev, ki so se sprehajali naokrog, njihovi pogovori in ptičje petje pa so bili edini zvoki daleč naokoli. Sprehodila se je po stezi, ki je vodila proti jezeru, mimo vrste praznih klopc. Nato je zavila desno, proti velikemu drevesu, ki je osamljeno stalo sredi travnika. Tam se je usedla na mehko zeleno trato, na sonce, in se s hrbtom naslonila na hrapavo drevesno deblo. Rada je preživljala trenutke na toplem soncu, popolnoma sama, le ona v naravi. Bratdavičarko je imela rada tudi zaradi prostornosti, saj je zlahka našla samotne kotičke, kjer je ni nihče motil.
Obraz je nastavila soncu in zaprla oči.

[Nicole ]

Emma je s tihimi koraki stopala po šolskem parku. Bilo je še zgodnje, sobotno jutro. Vse je kazalo na lep dan, a to Emme ponavadi ni zavedlo. Dobro je vedela, da se lahko še tako lep in sončen dan takoj spremeni v deževnega. A to je pravzaprav ni motilo. Rada je imela dež, čeprav še sama ni dobro vedela, zakaj. In ob tem je oboževala tudi sonce. Morda je bila res čudna, a njej je to ustrezalo. Dež, sonce, sneg... Karkoli že.
Ta dan je bila oblečena v navadne kavbojke in topel zelen pulover. Plašč je pustila v spalnici, ampak kljub temu se ji je zdelo, da je že na prvi pogled očitno, da je iz Drznvraana. Vsekakor pa je bilo očitno, da ni iz Spolzgada. Emma je večino ljudi iz tega doma prezirali. Vedno tako polni sami sebe in ponosni, da so iz Spolzgada... Ah, to ni bilo za njo. Ampak ponavadi ni imela energije za prepire, zato se je srečanj z njej neljubimi ljudmi raje izogibala.
Šolski park je bil ob zgodnji uri prazen. Povečini so še vsi spali ali pa počeli kaj drugega. A nikakor ne Emma. Rada je imela naravo in jutra. Ko je bilo še vse tako sveže in se je ponujalo na tisoče možnosti, kako izkoristi dan.
Zavila je iz poti in se odpravila do dreves. Bilo jih je kar nekaj in Emma se je usedla poleg njih. Zazrla se je v nebo in za trenutek preučevala oblake. Nenadoma je zaslišala korake, ki so bili namenjeni proti njenemu kotičku. Rahlo se je presedla, da je imela boljši pregled nad okolico. Ob tem je začutila svojo palico, ki jo je imela v rokavu jope. Nikoli ni nikamor šla brez nje. Oprezno je pogledala čez ramo in opazila postavo nekoga, ki se ji je približeval. Ni nameravala vstati. Upala je le, da ni kakšen zoprni osebek. S svojimi temnimi očmi se je oprezujoče ozrla proti tujcu.

> Kdorkoli <

[če ti je prav se ti bom pa jaz pridružil ]


Remus je počasi stopal po utrjeni potki šolskega parka. Kljub zgodnji uri je bil buden in oprezen. Nekaj ga je težilo in bil je jezen ker ni vedel kaj to je. Zaradi tega je počasi postajal slabe volje in upal je, da mu bo sprehod izboljšal počutje. Opazoval je park okoli sebe, a ga v resnici ni videl. Zavedal se je samo potke po kateri je hodilo, a drugačne so bile njegove misli, ki so divjale o stvareh, ki so se dogajale daleč vstran.
Kar nekaj čas je bil odsoten,saj je bil povsem izmučen od zadnje preobrazbe v volkodlaka in je tako moral v šolski ambulanti ostati še dva dni več, kot je bilo to ponavadi.Ko je končno prišel iz nje se mu je zdelo, da je vzdušje na Bradavičarki drugačno. Hodniki so bili bolj prazni kot običajno in večina ljudi je bila slabe volje. Slišal je o novicah, ki so prihajale iz ostalega čarovniškega sveta. Nekaj se je dogajalo in ljudje so čutili, da prihajajo spremembe. Nekaj zlobnega je prihajalo in Remusu se je zdelo, da ve kaj se jim bliža. Dovolj je vedel o Jedcih smrti in Temnem mojstru, da je lahko povezal stvari, ki jih drugi niso mogli videti in zanje vedeti. Tako se je zavedal, da prihaja čas, ko bo moral oditi iz Bradavičarke in vstopiti v svet odrastlosti in prav tako se je zavedal, da je čarovniška vojna v zraku.
Tako zamišljen je zavil iz poti in se zanšel pred nepoznanim dekletom. Na sebi ni imela plašča in Remus je bil prepričan, da ni iz Spolzgada, saj bi jo skoraj zagotovo poznal če bi bila iz tega doma. Tako jo je samo premiril s pogledom in rekel "Živijo! Ali lahko mogoče prisedem? Če ne želiš družbe povsem razumem in se bom odpravil naprej, če pa se mogoče želiš s kom pogovoriti....?" premolknil je in se zamislil, zakaj je sploh ogovoril to dekle. To mu ni bilo v navadi. A nujno je potreboval nekoga za pogovor.

Emma se je lahko nasmehnila. Opazila je fantov pogled na sebi, zato ga je še sama premerila s pogledom. Bil je Gryfondomovec. Bilo je pravzaprav dokaj očitno. A ne da bi se premaknila, mu je odzravila. "Hej. Seveda lahko prisedeš." Spet se ji je na obrazu pojavil nasmešek. Ponavadi je ljudje niso spraševali za kaj, ampak so to preprosto naredili. Ta zadržanost na njem ji je bila všeč. Na nek način.
"Ja, lahko se pogovoriva." je dejala in se spet nasmehnila. Ob tem so v zgondnjem jutranjem soncu poblisnili njeni beli zobje. Način, kako je to izrekel, je bil takšen, kot da bi pravzaprav on potreboval nekoga za pogovor. Emma je bila umirjeno dekle. Znala je biti tudi divja, a zagotovo je bila dobra poslušalka, ki je vedno znala obdržati skrivnost. Ni se strinjala s pregovorom, da lahko dva obdržita skrivnost, če je eden od njiju mrtev. To se je dalo storiti tudi na povsem običajen način in nikoli ni razumela, zakaj ljudje okrog tega delajo takšen hrup. Emma je vedno znala molčati, a nikoli ji ni zmanjkalo besed. Za nekatere smrtonosna kombinacija, za Emmo pa le njen dar.
"Sicer pa, jaz sem Emma Waldof. Drznvraan." se je predstavila in ob tem dodala še ime doma. Bila je dokaj ponosna na svoj dom. V njem niso bili pretirano zlonamerni ljudje, niti preveč osladni. Drzni, a ne tako brezglavo drzni kot Gryfondomci. In seveda delavni, na nek bolj lenoben način. Za Emmo so bile vse te lastnosti ravno tisto, kar je potrebovala. Spet se je nasmehnila in se ozrla proti neznancu. "In kaj te je tega zgodnjega jutra prineslo na takšen kraj?" je nevsiljivo vprašala in se mu zazrla naravnost v oči. Odkritost je bila ena izmed lastnosti, ki jih je Emma cenila. Ljudi je znala dobro presoditi, in to že v nekaj trenutkih. Za trenutek je ugibala, kaj bi lahko bil vzrok fantovega jutranjega sprehoda, a potem je raje odnehala. Ji bo že povedal, če bo želel.

Nasmehnil je, ko je prevolila njegovi želji in hitro se je zložil na tla poleg nje. Ogledal si jo je in prvi vtis o njej ni bil slab. Ni bila ena tistih osbe, ki te že na prvi pogled odbija, poleg tega je imela neverjetno lep nasmeh. ZDelo se mu je čudno, da je to opazil, saj takšnih stvari pri dekletih ni opazil skoraj nikoli.
Remus se je nasmehnil ob njeni predstaviti "Remus Lupin, Gryfondom. ". Iz njenega glasu je lahko razbral, da je ponosna na to, da je Drznvrannovka. Emma se je zdela kot pogumno in neposredno dekle, kar mu je bilo všeč. Čeprav si o njej še ni ustvaril kakšnega posebnega mnenja, saj jo je" poznal" šele nekaj minut, ampak nekaj v njem mu je pravilo, da ji lahko zaupa. In ker je svojemu občutku, ki ga je že velikokrat rešil, povsem zaupal, se je sprostil. Ob njenem vprašanju se je za trenutek zamislil,nato pa le odgovoril:
"Potreboval sem sprehod, da malo zbistrim misli. Toliko se je zgodilo v zadnjem času, da sem moral o vsem skupaj premisliti. Mislil sem, da mi bo sprehod pomagal, ampak očitno, bo tokrat potrebno kaj več kot pa samo sprehod." nasmehnil se je in dodal "Ne vem zakaj bi še tebe obremenjeval z mojimi težavami. Zakaj pa ti sediš tukaj tako osamljena?"
Zazrl se je v nebo in pomisli o še eni stvari, ki ga je pestila. Ravnatelj mu je zaupal veliko nalogo, ki pa je nikakor ne more opraviti. Feniksov red je nujno potreboval nove člane, a kaj ko so bili vsi ali preveč prestrašeni ali pa preprosto niso želeli imeti opravka z organizacijo, ki se je borila proti temnim silam. In Remus jim tudi ni mogel zameriti. Večino je skrbelo kaj bodo oblekli in kaj bo za večerjo, ne pa kaj se dogaja v svetu. Za to so bili še premladi. Ampak on se je zavedal, kako pomembna je celotna zadeva. še tistih nekaj prijateljev, ki jih je imel in ki so bili tik pred tem, da bi se pridružili redu, so nenadoma poniknili.
Prenehal je razmišljati o tem in se raje skoncentriral na Emmo in njen razlog, da je tako zgodaj pohajkovala po šolskem parku.

Ob njegovi predstavitvi se je nasmehnila. "Se mi je zdelo." Skoraj presenečeno je vzignila pogled. Tega ni nameravala izreči na glas. A vendar, tu je planila na dan njena direktnost. Kot že ničkolikokrat prej. Morda je bila včasih preveč direktna, že skoraj kruto direktna. A tistih včasih se je Emma že počasi odvajala. Na to je bila kar ponosna. Zdaj ni več izbruhnila ob vsaki priložnosti, raje je nasprotnika porazila z besedami. Čeprav v boju ni bila nič slabša. Spet se je moral nasmehniti.
"Očitno mora biti hudo, če ti niti sprehod ne pomaga več." Namuznila se je in ob tem so se ji oči zalesketale. Ona je bila ena izmed oseb, ki je potrebovala le nekaj trenutkov v naravi, da se je popolnoma sprostila, razmislila o problemu in ga razrešila. Brez nepotrebnih komplikacij. Bila je pač praktična oseba. Vedno je poiskala najboljšo rešitev.
"Osamljena?" Spet se je morala nasmehniti. Ampak najbrž je res dajala takšen vtis, ko je v zgodnji uri sedela med drevesi in premišljevala. "Pravzaprav sem tudi jaz potrebovala nekaj časa zase." Skomignila je z rameni. Včasih je bila zelo samotarska, a je kljub temu obdržala del svoje odprtosti. "In navsezadnje mi nič ne manjka tukaj. Je pa presenetljivo, da nisem edina, ki ne more spati..." V glas se ji je prikradlo nekaj grenkobe. Svet se je spreminjal in Emma se je bala, da na slabše. Saj bi pomagala, a kaj, ko ni vedela kaj natančno naj stori. Ali komu naj zaupa, če je že bila pri tem. Remus ji je deloval eden izmed tistih dobrih prijateljev in trdnih oseb. Morda je imel celo enake interese kot ona. Globoko v sebi je bila odočena, da bo storila vse, kar bo v njeni moči, da bi bilo vse kot nekoč. Ali vsaj približno tako. Ker je vedela tudi, da nikoli več ne bo kot je bilo včasih. Ampak hotela je vsaj nekaj miru. Pomislila je na vse ure, ki jih je preživela med mečevanjem. Morala je sprostiti bes, ki ga je včasih začutila zaradi nemoči. In le eden on mnogih načinov je bilo mečevanje.
Za trenutek jo je spet odneslo, zato je pogled raje usmerila proti Remusu. Instinkt ji je pravil, da bi ji lahko morda nekako pomagal, a zaenkrat še ni ničesa rekla. Ni mu mogla kar tako zaupati. Nasmehnila se je. Vedno je bila preveč sumičava.

Spet se je nasmehnil ob njenem muzanju "Ja je kar težko. So stvari, ki jih niti svež zrak in hoja ne moreta razjasniti. Na žalost ali na srečo je to tako." je rekel ter za trenutek premolknil nato pa dodal "Ampak če bi vedno vse lahko razjasnil samo sprehod potem se med sabo ljudje ne bi več pogovarjali ampak bi samo hodili na sprehode." Pomežiknil ji je in kotički usnic so se mu spet dvignili v širok nasmeh.
"Mislim, da bi bilo prav čudno, če bi bila edina, ki ne moreš spati. Verjemi meni se to pogosto dogaja."v mislih je dodal prepogosto. Veliko noči je preživel brez spanca, čeprav ne vedno zaradi tega ker ni mogel spati ampak zaradi tega ker so ga prijatelji sredi noči izvlekli iz njihove spalnice ter ga zvabili v kakšno dogodivščino.
Počasi se je Remus popolnoma sprostil in ker ga je zanimalo ali je Emma mogoče vredna zaupanja, nenazadnje ni bilo veliko ljudi, ki bi jim lahko zaupal, nujno pa je potreboval ljudi, ki bi se pridružili Redu, je previdno začel.
"Ali si slišala kaj se dogaja v čarovniškem svetu v zadnjem času? Nekaj se govori o nekem temnem čarovniku. Kaj meniš o tem?" jo je previdno vprašal in napeto čakal na njen odgovor. Zanimalo ga je kaj Emma misli o vsem tem. Zdelo se mu je, da ima srce na pravem mestu, a nikoli se ne ve...
Vedel je, da je kot zadnje varovalo tukaj še vedno pergament,ki je počival v žepu njegovega plašča, ampak najprej se je hotel prepričati o dekletu sam. Mogoče je pred njim stala nova članica Feniksovega reda, ampak o tem je bilo še prezgodaj, da bi razmišljal.
Bil je vesel, da sta bila rahlo odmaknjena od vsega in sta se lahko povsem nemoteno pogovarjala.

Ob njegovem govorjenju se je Emma zamislila. Navsezadnje je imel prav. Le kaj bi se zgodilo z vsemi, s celim svetom, če bi se dalo vse rešiti le s hojo in svežim zrakom? So problemi, večji od tega. So problemi, ki svet začenjajo počasi dušiti in ga nato popolnoma ovijejo v temo. In tega Emma vsekakor ni želela.
"Le kdo ni slišal govoric?" Na ustnicah se ji je pojavil grenek nasmešek. Vsi so šepetali o tem, a skoraj nihče si ni upal povedati na glas. Vse je zadrževal tisti strah pred neznanim, pred temnim. Ki bi morda lahko prevzelo svet, če ne bi ljudje kaj ukrenili. "Temen čarovnik, ki namerava prevzeti svet ali nekaj podobnega. Si ga podrediti. In seveda še govorice o jedrcih smrti..." Za trenutek je utihnila, a le toliko, da je zajela sapo. "Sem slišala, ja. In tudi opazila spremembe." Popolnoma se je odprla in spet so se njene oči zalesketale. "Ampak nekako ne morem verjeti, da mi to dopuščamo." Nevede je stiskala pesti, ki jih je zdaj sprostila. Pogled ji je zašel nekam v daljavo in vzdih je stresel njeno telo. Emma je bila vedno odločna pri stvareh, ki jih je želela. In tokrat ni želela tega, kar se je dogajalo. Hotela je mir, in če bi obstajal kakršenkoli način, da bi to storila, bi to takoj počela.
Nenadoma je ugotovila, da spet to počne. Popolnoma se je zatopila v svoje misli in za trenutek je med njima obvisela tišina. Ampak tudi on se je zdel dokaj zamišljen. Vanj se je zazrla s svojimi temnimi očmi. "Sicer pa, zakaj vprašaš?" Dvomila je, da je vohunil za kogarkoli. Morda je bil samo običajen pogovor, a vendar to ni bila ravno tema, o kateri bi študenti debatirali na vsakem koraku. Rahlo je nagnila glavo in s pogledom nakazala Remusu, naj ji zaupa.

Remus je prisluhnil njenemu odgovoru. Opazoval je njen obraz, ki je poleg besed kazal na njeno mišlenje. Presenetilo ga je, da ve o jedcih smrti, ki bi naj bili skrivna organizacija, ampak Emma je bila pametno dekle.
Remus je spet opazil tisto odločnost in zdelo se mu je, da se pogovarja z dekletom, ki hoče tako kot on nekaj narediti na tem svetu in se ne namerava preprosto prepustiti temnim silam.
"Seveda so vsi slišali o teh stvareh" je razumevajoče prikimal Remus in nato nadaljeval "ampak moraš vedeti, da so nekateri preveč prestrašeni, da bi karkoli naredili. In seveda so tu drugi, ki ne vrjamejo ali nočejo vrjeti temu kar se trenutno dogaja." Pogledal jo je v oči in razmišljal ali je prav, da bi jo tako hitro popeljal na pot proti Redu. Nenazadnje je danes z njo prvič spregovoril in sploh je ni poznal. A spet se je oglasil tisti glas v njem:
Remus preprosto nimaš izbire. Čas se izteka, red pa nima članov, ki bi se bili sposobni upreti jedcem smrti!
Globoko je vdihnil in pogledal okoli sebe, če bi slučajno bil kdo v njuni bližini. Ni si mogel privoščiti, da bi kdo prisluškoval. Tiho je spet spregovoril, ko je med njiju padla rahla tišina, ki pa je Remus sploh ni opazil
"In seveda je tukaj še nekaj ljudi, ki se skuša upreti in preprečiti najhujše. Ampak pred njimi je težko delo, saj jih je zelo malo."
"Vse to te sprašujem iz prav posebnega razloga." je rekel in jo spet pogledal v oči. "Preden ti povem zakaj vsa ta vprašanja, mi odgovori še na nekaj." Za trenutek je premolknil in nato le spregovoril "Ali si se pripravljena boriti proti prihajajočemu temnemu čarovniku?" popolnoma se je zresnil in nadaljeval s tihim glasom "Premisli preden odgovoriš na to vprašanje.Lahko ti povem več o bližajoči se nevarnosti, ampak moram biti prepričan, da ti lahko zaupam. In če si se pripravljena boriti skupaj z mano je stvar preprosta." iz žepa je potegnil pergament in ga položil pred njo.
"Vse kar moraš storiti, je podpisati se na tale pergament. Ampak moram te opozoriti, da bo pergametn vedel ali so tvoji nameni pristni in če se res želiš boriti proti zlu. Prav tako, pa ti ni potrebno ničesar podpisati, če meniš, da lahko vso stvar preprečiš kako drugače, ali če bi s tem spravila svoje življenje v preveliko nevarnost."
Zaključil je svoj mali govor in čakal na njeno reakcijo...

"Pha." Spet je povsem nezavedno prhnila, ko je govoril o ljudeh, ki so bili preveč prestrašeni. Ampak morda jih je razumela. Pravzaprav, komu je lagala? Razumela jih je. Njihov strah zase, za njihove bližnje in strah pred neznanim. Pred temnim. A Emma ni imela takšnih problemov. Njeni bi že nekako poskrbeli zase, vsekakor. Ampak morali so poskrbeti, da se vse konča. In ko se je med Remusovim govorom zazrla v njegove oči, je nenadoma zaslutila, da bi morda lahko bil on tista rešitev.
Pozorno mu je prisluhnila. Ko je govoril o ljudeh, ki skušajo preprečiti najhujše. Ni dvomila, da je on eden izmed teh. Nekaj na njem je bilo tisto, kar jo je prepričalo o tem. In še preden jo je karkoli vprašal, je vedela, kaj bo rekla. "O tem vprašanju sem razmišljala že prevečkrat." je nenadoma rekla, tudi ona povsem tiho. To jo je mučilo že kar nekaj časa. Lahno se je nasmehnila. A tokrat je bilo za njenim nasmeškom tudi nekaj drugega, slutiti je bilo nevarnost. "Pripravljena sem. Se upreti, se boriti, tudi umreti." Zazrla se je naravnost v Remusove oči. Nič ni bilo lažjega kot tisti odgovor. Vanj je popolnoma verjela. In Emma ni bila nekdo, ki bi kar prelomil besedo.
S pogledom je objela pergament, ki ga je iz žepa potegnil Remus. To je še največ, kar lahko storim... Iz žepa je potegnila pero, ki ga skoraj vedno imela tam. Pergament je izgledal poseben, ali pa je bil to le njen občutek, ker je vedela, da je. Pero je držala v roki in se z njim lahko poigravala, medtem ko je Remus zaključeval svoj govor. Bil je res dober govorec, čeprav se tega morda ni zavedal. Ali pa se je. Kakorkoli že, Emma se je nasmehnila. "Na kakšen drug način? Sploh obstaja še kakšen?" V njenih besedah je bilo slutiti, da ne. Da bi spravila svoje življenje v preveliko nevarnost... Emma se je morala nasmehniti. Ni si mogla zamisliti boljšega načina za smrt, če je že govoril o tem. Da bi umrla za vse, kar je verjela... Vsekakor je bilo to tisto, kar je želela. Morda še ne tako zgodaj, a bila je pripravljena. Če ne zdaj, pa pozneje. Remus jo je opazoval, skoraj oprezno. Ali pa se ji samo zdelo. Previdno se je nagnila nad prergament, ki ga je držal. Ob tem so ji temni lasje zdrsnili prek obraza, a ni se preveč ozirala na to. Prislonila je pero ob pergament in se podpisala. Preprosto. Emma Waldof, pero je za seboj puščalo sledove črnila na pergametnu. Njen podpis se je zdel nekaj posebnega, a ni bil. Naslonila se je nazaj in si popravila dolge lase izpred obraza. Pogled je spustila na pergament, potem pa ga vzignila proti Remusu. Ni vedela, kaj naj bi se zdaj zgodilo.

Remus je skoraj preslišal Emmine besede, saj je napeto zrl v njo in njena reakcija ga je navdajala z upanjem. Segla je po peresu in se podpisala na pergament. Remus je nekaj trenutkov zadrževal dih in napeto zrl v pergament. Ko je med njima za nekaj trenutkov nastala tišina in ni nihče spregovoril, je Remus dvignil pogled in na obrazu mu je vladal kraljevski nasmešek.
Emino ime je ostalo na pergamentu in to je nakazovalo na to, da nima zlobnih namenov. Bil je vesel, da je pridobil novega člana Feniksovega reda. Nisi ga še pridobil. se je hitro opomnil. Ampak po Emminih besedah je bil prepričan, da se bo pridružila boju proti temnemu čarovniku.
"Verjetno res ne obstaja ravno veliko načinov, da se upreš, a vedno se še najde kakšen, ki mogoče ni tako očiten." je šele sedaj odogovril na njene prejšne besede. Razmišljal je kako ji naj vse skupaj razložil. Iskal je primerne besede in ker ni hotel, da bi med njiju padla nerodna tišina je rekel:
"Tale kos pergamenta je namenjen temu, da odkrije, če ima tisti, ki se je nanj podpisal slabe namere. Tistim ljudjem, ki bi hoteli pomagati mračnim silam ali škodovati čarovnikom,ki se borijo za dobro, pergament preprosot ne bi sprejel podpisa." zazrl se je v njo in se še bolj široko nasmehnil "Razen če si uspela pergament nekako pretentati si vredna zaupanja. Žal ti za to prej nisem mogel povedati. Mislim, da razumeš, da je to pač potrebna zaščita za tiste, ki so se pripravljeni upreti."
Ponovno se je zresnil, ko je mimo prišla skupina mlajših študentov. Počakal je, da se je skupina oddaljila nato pa s tihim glasom rekel "Ker mislim, da si vredna zaupanja in ker si povedala, da se hočeš boriti proti temnim silam, ti ponujam članstvo v..."za trenutek je predahnil nato pa nadaljeval "... Feniksovem redu. "
"To je skrivna organizacija, ki je bila ustanovljena iz enega samega razloga - preprečiti jedcem smrti in njihovemu voditelju, da bi prišel na oblast." spet se je ozrl okoli sebe in nato ponovno odprl usta "Če sprejmeš našo ponudbo in se nam pridružiš boš izvedela več na našem prvem sestanku. O njem te bom še obvestil. Če pa imaš kakršenkoli zadržek pa prav tako razumem. Moraš vedeti, da te v nič ne silim." sedaj se je rahlo sprostil in spet nasmehnil "Ni se ti potrebno takoj odločiti. Samo obvesti me o svojem odgovoru. Mislim, da razumeš, da za to ne sme nihče izvedeti!" je še dodal, čeperav je vedel, da so zadnje besede povsem nepotrebne.
Naslonil se je nazaj v travo in jo pgoledal v oči "Verjamem, da imaš še veliko vprašanj, a na večino ti ne morem odgovoriti tukaj. Je preveč nevarno, ampak če te kaj zanima in lahko odgovorim, pa me kar vprašaj."

Očitno je to, da je njeno ime konec koncev le ostalo na pergamento, pomenilo nekaj dobrega. Ni sicer točno vedela, kaj, ampak na srečo ji je Remus pojasnil. Medtem ko je poslušala Remusa, si je skoraj napeto grizla ustnico in marsikdo bi rekel, da je živčna. A pri Emmi je bil to znak, da napeto premišljuje. Da, razumela je vse, kar ji je povedal. In pravzaprav je potem, ko je vse premlela, prišla še do drugih zaključkov.
"Feniksov red." Tiho je ponovila besede, in s tem preizkusila tudi njihov zven. Skrivna organizacija... O takšnih stvareh je ponavadi le brala. A tole je bilo resnično. Boj proti slabim, proti temnemu mojstru in njegovih privržencem... Vsekakor je bila pripravljena. In zavedala se je, da je Remus ne sili v nič. "Pravzaprav... Sem se že odločila." Odločila se je veliko prej, preden je sploh spoznala Remusa, a tega ni omenjala. "Nimam zadržkov. Prav nič me ne zadržuje, da se vam ne bi pridružila." je dejala. Morda bi znala biti celo koristna. Iz vseh knjig o čarovništvu, ki jih je že prebrala, se je marsičesa naučila. In nikoli ni oklevala, če je bilo potrebno kaj storiti. Pravzaprav, če je tako premišljevala, je bilo res mnogo stvari, ki jih je znala in bi lahko bile koristne. Lahno se je nasmehnila.
Potem je pomislila na vprašanja. Nekaj jih je imela, seveda. "Kdo vodi vso stvar?" je vprašala, glas pa je ob tem nekoliko stišala. Najbrž ji ne more odgovoriti na to, ne tukaj in zdaj. A vendar to je bilo tisto, kar jo je najbolj zanimalo. Kdo je tako drzen, da je pripravljen izpeljati vso zadevo? Sama pri sebi se je nasmehnila. S pogledom je premerila Remusa. Najbrž je bil tudi on precej pomemben. Morda bi bilo bolje, da pogovor speljeta drugam, na bolj vsakdanje teme. S pogledom je sledila gruči študentov, ki so bili zagotovo prvi letnik. Nasmehnila se je. Ona ni bila nikoli takšna... Za trenutek se je namrščila, potem pa je obraz hitro sprostila.
"Sicer pa, ti si sedmi letnik? Šesti?" je vprašala in se radovedno zazrla v Remusa. Bil je starejši od nje, brez dvoma. Prisodila bi mu sedemnajst let. Bil je dokaj nenavaden, in na prvi pogled bi lahko rekla, da je deloval utrujeno. A če je imel opravka s takšnimi stvarmi... Rahlo se je nasmehnila. In še nekaj je bilo. Njen instinkt ji je pravil, da je na njem nekaj nenavadnega. In čeprav bi si Emma želela izvedeti, kaj je bilo to, ne bi nikoli kar vprašala. Navsezadnje je bila to povsem njegova stvar. Kot mimogrede se je ozrla v njegove oči, ampak takrat ji je pogled vrnil tudi on. Hitro je odvrnila pogled in si popravila nekaj las, ki jih je veter spet razkuštral.

Bil je vesel, da se je brez pomisleka odločila pridružiti se Redu. Upal je na tak odziv. Sedaj je vedel, da je dobil ob sebi še enega zanesljivega člana, ki se bo pripravljen predati Feniksovemu redu in mogoče še obstaja možnost, da zmagajo v tem boju. Bil je prepričan, da Emma obvlada veliko stvari, nenazadnje je bila v Drznvrannu. Bil je vesel tudin zaradi tega ker so nujno potrebovali nove člane. Nekaj tistih, ki se je bilo pripravljenih pridružiti redu je skrivnostno izginilo, ali pa so se skrivali v svojih dnevnih sobah in zato je Remusu še toliko več pomenilo,da je Emma tako hitro pristopila na njihovo stran.
Njeno vprašanje ga je spet spomnilo, da ni sam in da je Emma pravzaprav le rahlo oddaljena od njega. Pomislil je, če je mogoče odgovor na to vprašanje preveč pomemben, da bi ji odgovoril, a potem se je spomnil, da verjetno jedci že tako vedo od kje prihaja največja nevarnost in tako je previdno odgovoril.
"Samo en mogočen čarovnik, se trenutno zaveda nevarnosti, ki nam grozi in to je naš ravnatelj. Albus Dumbledore je edini, ki javno poziva ljudi na bližajočo nevarnost, ampak ga čarovniki nočejo poslušati. Zaradi tega je ustanovil tudi Feniksov red, za tiste, ki so se pripravljeni boriti. Ampak če bi bila organizacija javna, potem bi morala skrbeti še za Ministrsvo, ki bi jo prav tako poskušal preprečiti. Zaradi tega je to skrivna organizacija. Ampak sedaj pa res dovolj o tem, ker nočem, da bi naju kdo preslišal." je resno zaključil in nato prisluhnil njenemu naslednjemu vprašanju.
Očitno se je Emma odločila, da spremeni temo."Sedmi letnik. Tako da to bo moje zadnje leto na Bradavičarki."
Opazil je, da ga opazuje in zato je dvignil pogled. Vedel je, da je njegova pojava za večino nenavadna a nič ni mogel storiti zaradi tega. Njegove utrujene obrazne poteze in sivi lasje so bili posledica vsakomesečnega spreminjanja in nič ni mogel storiti zopre tega.
"Ti pa si...?" je vprašal z nasmehom. "Že veš kaj boš počela po tem, ko boš zaključila šolanje?"

Z zanimanjem je prikimala. Da, res bi se ji lahko dozdevalo, kdo je za vsem tem. Ravnatelja je morala občudovati. Bil je eden izmed redkih, če ne celo edini, ki si je upal spregovoriti. Po govoricah sodeč pa je bil tudi edini, ki se ga je temni mojster bal. Albus Dumbledore... Da, moža je vsekakor občudovala.
Nasmehnila se je, ko je povedal, da je sedmi letnik. Očitno se ni motila. Ampak pri takšnih stvareh se Emma ni skoraj nikoli motila. Prav zato jo je bilo tako težko nalagati ali prepričati v kaj lažnega. Sedmi letnik? Na hitro je preračunala. Okrog 17 let. "Jaz sem peti letnik." je povedala in se sama pri sebi nasmehnila. Stara je bila 15 let, in do dopolnitve 16ih let ji je manjkalo še kar nekaj časa. A kljub temu se z leti ni preveč obremenjavala. Never was, never will. Sama pri sebi se je namuznila, potem pa pozorno poslušala njegovo vprašanje. "Ko bom zaključila šolanje?" Za trenutek je pomislila. Čarovniki niso imeli veliko možnosti. Večina se jih je zaposlila na Ministrstvu ali v bolnici. Seveda je obstajalo še mnogo drugih služb, kot recimo novinarska. Ampak Emmo je vedno privlačilo nekaj drugega... Poklic aurorja se ji vedno zdel kot nalašč zanjo, ampak morda je pretiravala v svojih željah. Imela je bujno domišlijo, a to ne bi smel biti pretrd oreh zanjo. Zavzdihnila je. "Pravzaprav nimam pojma." se je končno odločila za odgovor. "Kaj pa ti?" Z zanimanjem se je ozrla proti Remusu. On je imel zagotovo večje želje od nje. Ampak navsezadnje je imela ona še čas, medtem ko je on zaključeval šolanje.
Sonce je začelo sijati močneje. Emma se je morala nasmehniti. Za trenutek je oklevala, potem pa si odprla svojo jopo. Postajalo je toplo, če ne že vroče. Ampak kljub temu večjih skupin študentov v parku ni bilo opaziti. Ja, bila je sobota. Namuznila se je pogled uprla nazaj v sogovornika.

Nasmejano je prikimal, saj se mu je zdelo, da je peti ali šesti letnik, a ni bil povsem prepričan. Pri teh stvareh ni skoraj nikoli zadel, saj nikakor ni mogel določiti starosti neke osebe zgolj na podlagi videza. Nato mu je Emma odgovorila še na njegovo drugo vprašanje.
"Saj še imaš čas, da razmisliš o tem in se odločiš." ji je odvrnil.Emma mu je vrnila njegovo vprašanje in Remus se je zamislil. Želel je postati pomembno ime v čarovniškem svetu, a je vedel da zaradi tega ker je volkodlak,mu je to onemogočeno. Za nekaj trenutkov se mu je pomračil obraz ob misli na to,a se mu je hitro spet razjasnil.
"Če povem po resnici bi najraje posvetil celoten čas Feniksovemu redu ampak čarovnik mora preživeti in najvrjetneje se bom podal v profesorske vode. Ali pa se bom zaposlil na ministrstvu. Se še nisem popolnoma odločil. Moje želje so trenutno še neuresničljive,ampak rad bi naredil nekaj pomembnega v svetu. Ne vem če mi bo to uspelo, ampak kjerkoli se bom že znašel v življenju se bom trudil, da bi spremenil ta svet na boljše. Mogoče zvenim kot idealist ampak to so moje želje." je zaključil svojo prepoved.
Sonce je sijalo vedno močneje in postajalo je vedno bolj toplo.
"Te lahko vprašam neko neumno vprašanje?" je vpraša Remus z nasmeškom. "Kako to, da ne nosiš plašča? Mislim vsi, ki so na Bradavičarki se skoraj nikoli ne ločijo od svojega plašča. Saj ne da me moti ali kaj podobnega samo zanima me ."

"Prav imaš." Nasmehnila se je, saj je imel Remus prav. Ona je imela še kar nekaj časa na razpolago. Morda preveč, a zagotovo se bo v letih, ki so bila pred njo, še odločila. In ni dvomila, da prav.
Z zanimanjem mu je prisluhnila. Torej profesor ali delo na ministrstvu. Res pa je bilo, da se je veliko čarovnikov odločilo in se zaposlilo na ministrstvu. Odvrnila je te misli. Zanjo je bila ta tema bolj ali ne zaprta. Vsaj po tem, ko sta se že pogovorila o njej.
"Neumno vprašanje?" je ponovila in se polovično nasmehnila. Način, s katerim je to izrekel, jo je nekako pritegnil. Ampak navsezadnje je ljudje niso vsak dan spraševali 'neumnih vprašanj'. No, pravzaprav so jih, ampak so menili, da so daleč stran od tega. Remus pa se je tega, vsaj kot je kazalo, zavedal. "Prav." Previdno mu je prisluhnila, ko pa je končno le izrekel vprašanje, se je morala zasmejati. Imel je prav. Skoraj vsi so bili že skoraj smešno navezani na svoj plašč. A Emma je bila navsezadnje Drznvaarka. In ti so bili vsaj običajno znani kot pametni, in vsekakor so razmišljali po svoje. Čeprav Emma ni bila tipična prebivalka svojega doma. Pri njej klubuk Izbruh pravzaprav ni dvomil, a kljub temu je bila po svojih lastnostih podobna tudi Gryfondomcem. A tega seveda ni izrekla na glas. "Pravzaprav. Če še nisi ugotovil, sem nekako... Drugačna od ostalih študentov." To je bilo seveda popolnoma res. Nikoli ni marala zoprnih šolskih ur, in profesorjem, ki jih ni prenesla, je to tudi povedala. Zanjo ni bilo ovir. Imela je tisto svoje prepričanje, ki mu je sledila. "In moj plašč je na moji postelji. Ne, v omari." je povedala in se nasmehnila. "Zakaj?" Morda na to še sama ne bi znala odgovoriti. A je. "Ker je pač tam. Je del mene, in vsaj jaz ne potrebujem dodatnih dokazov, kam spadam. Sploh pa ne ob takšni uri." Bilo je še zgodaj, in ni pričakovala, da bo koga srečala. Če pa ga je že, se ponavadi ni ozirala na ostale. Namuznila se je. "Plašč je del mene, ampak kot sem že rekla, ne nosim ga vedno. Je pač tam." A to ni pomenilo, da ga ne nadane z veseljem. Rada ga je nosila, nikoli pa ni marala pretiravati.

>Sori za lousy post. >_<<

Tudi sam se je moral ponovno zasmejati skupaj z njo saj je bilo vprašanje res neumno. A kljub temu mu je odgovorila in iz nenih besed je lahko počasi začutil kako razmišlja. Ni se ukvarjala s tem kaj si drugi mislijo o njej, ampak je ravnala po svoji vesti. Če se je počutila dobro brez plašča, si ga ni nadela samo zaradi tega ker ga je večina nosila. A zaradi tega še ni pomenilo, da noče biti čarovnica ali da je njen plašč stvar, ki bi se je sramovala. Remus je moral priznati, da mu je takšno razmišljanje všeč, saj je bilo le malo ljudi takšnih kot je Emma. Čeprav si je sam želel, da bi ji bil mogoče bolj podoben si je moral priznati, da se velikokrat ozira na mnenje drugih. Mogoče je bil razlog tudi v tem, da je volkodlak in je že zaradi tega skrival svojo resnično identiteto ter se skušal vklopiti med ljudi s tem, da je "igral".
"To mi je všeč na tebi Emma" je rekel " Da ne delaš stvari samo zato ker jih dela večina."
Sonce je sijalo in pošiljalo svoje žarke po celotnem parku. Ozračje se je počasi segrevalo in minute so Remusu minevale hitro med prijetnim pogovorom. Ni minilo veliko časa, ko je Remusu glasno zakrulilo v želodcu in nasmejan je rekel "Čisto sem pozabil, da sem lačen. Ko sem odšel na sprehod, se nisem ustavil v veliki dvorani na zajtrku. Kaj pa ti? Si že zajtrkovala? Če še nisi se mi lahko pridružiš v veliki dvorani." jo je povabill.
Vedno je začel dan z zajtrkom, saj je bil tako navajen že od otroštva. Če ni zajtrkoval, se mu je zdelo kot, da nekaj ni vredu, poleg tega pa se je neprestano oglašal tudi njegov želodec in ga opozarjal na to, da je zadnjmi čas, da spravi nekaj vanj.

[sej moja zadnja dva mi tudi nista v ponos mal brez idej ]