Prepovedani gozd

Ob misli, kam je bila namenjena ta večer, se ji je na ustnice narisal hladen nasmešek, oči pa zableščale od zadovoljstva. Prepovedani gozd, za katerega je slišala od svojega zvestega dopisovalca, ki jo je, še pred tem, ko je prišla na to šolo informiral z raznimi stvarmi, ki bi jih po njegovem morala vedeti. In za informacijo o temi, ki se skriva na tistem področju, kjer je stal gozd, mu je bila izjemno hvaležna. Bilo je, kakor da bi našla temen prostor samo zase, med tistimi svetlimi, ki so se le prisiljeno smehljali in jo z lažmi vabili medse. Z vsako sekundo je močneje pogrešala Durmstrang, Emily in ostale, ki so sedaj s kakšno nedolžno kletvo v zrak poslale kakšnega prvošolčka, ki ni mogel ničesar drugega, kot le prestrašeno gledati. Ob spominih na 'fazaniranje' si ni morala kaj, da se nebi iskreno nasmehnila, nato pa vzdihnila od razočaranja, ki ga je doživela. No ja, saj mogoče.. pa ne bo tako zelo slabo.. jo je spreletelo, medtem ko se je nevidno zdrznila ob dotiku njenega zvestega mačka.
"Spike, kolikokrat sem ti rekla, da ne straši okoli!" je jezno dejala, mu namenila osovražen pogled, albin pa jo je le pogledal in tiho zapihal, nato pa izginil pred njo in nadaljeval pot.
Saj pravzaprav ni niti vedela, kdaj in kako se je ustavila, a ko je opazila prvo visoko drevje, katerih krošnje so se dvigale visoko v zrak in se počasi zibale v predjesenskem vetriču. September je bil lep mesec. Tako kot tudi celotna jesen, čeprav je Lux sama imela raje zimo in belino, ki je tisti čas prekrila zemljo. Počasi je stopila korak naprej proti gozdu, izza pasu pa privlekla palico, pripravljena na karkoli bi se ji lahko v tistem trenutku približalo ali pa ji prikrižalo pot. Spike je izginil v globino teme, za Nyx je bila prepričana, da lenari nekje v sovjem stolpiču ali pa na kakšni od drevesnih vej. Ona pa je bila tukaj. Počasi je vstopila v domačnost teme in priprla svoje smaragdne oči, čeprav je že nekaj časa vedela, da jo nekdo opazuje. Iz njenega grla se je zaslišal kratek ironičen smeh, nato pa je umirjeno dejala:
"Ne skrivaj se. Vem da si tu nekje." situacija, v kateri je bila bi verjetno prestrašila kakšnega smrdljivega Gryfondomovčka. A nje ne. Vsaj zaenkrat.

[Leon ]

Leon se je že drugi večer odločil za večerni sprehod ob pol enih zjutraj. Rad je gledal zvezde. Pomenile so mu nekaj. V zvezdah je videl osebe, njihov značaj, bitke, skrivnosti in pošastne stvari, ki jih vsak človek ne vidi. Videl je kako ozvezdje Malega leva, ki ga je videl kakor žival umira v bolečinah, kakor nekateri trpijo, uživajo v smrti. Vse to je videl, kar nihče ni. Na enkrat se je zavedal da je izgubljen v blodnjah, v svojem lastnem umu, z nečim kar ne obstaja, kar si želi, videl je poželjenja, ljubezen, sovraštvo. Bil je norec. Sovražil je sebe, uživav v vseh vrstah bolečine, čeprav je znal biti sočuten, znal je biti človek, kateremu lahko zaupaš pa te ne bo izdal. Znal je biti topel človek, kar je bilo redko, saj je navzven kazal temno pošastno plat, sovraštva, sarkazma, jeze in uničenja. Nikoli ni znal biti to kar je v resnici. Zmerom se je skrival v senci, svoje navidezne plati. Nikoli ni imel poguma, da bi vsaj enkrat naredil nekaj pravega. Ni smel narediti kaj pravega. Ni smel jokati, sočustvovati in žalovati za smrtjo in žalostjo. Bilo je mnogo stvari ki jih ni smel. Če jočeš si šibak. Imaš čustva. Si nič, ker potem ne boš nič naredil. Nimaš cilja, zlahka se predaš.
Ko je hodil je premišljeval vse stvari. Naslonil se je na drevo, na stari hrast po možnosti, tega ni vedel, je pa občutil. Zazrl se je na luno, vedoč ona, ki ve vse. Bil je v svojem svetu, kjer je častil stvari, katere so bile za druge bedne. No tako bi lahko dejal tudi sestri, ona ki vse ve.
Mimo njegovih nog se je splazil albin. Žival. Živali je sovražil, če niso bile mačke. Najraje bi prekleto žival preklel, vendar se je zadržal in raje pogledal kam hiti. V Prepovedanem gozdu ni še nikoli srečal albina in čudež bi bil da bi ga zdaj. Sledil mu je.
In zagledal je dekle. Po staro vsaj toliko kakor on, ko se je spomnil da je to tisto novo dekle, ki je prišla iz najbolj imenitne čarovniške šole za čistokrvne otroke. Bilo ji je ime Nox, Nyx, Lyx ali nekaj takega. Za to ni bil povsem prepiračan. Opazila ga je. To je ugotovil takoj, ko se je obrnila proti njemu. Videl je lesk v njenih očeh, upajoč da bo danes lahko dobila žrtev, ki bi jo kaznovala, po možnosti gryffindorca. Luna je osvetljevala celotni gozd, saj je svetila močno.
"Vidim, da imaš ti tistega malega prijateljčka" je dejal in pogledal proti albinu.

Bil je izgubljen, zmeden. Sploh se ni zavedal kaj počne tam. Gledal je v zvezde. Kako so se bleščale, svetile na nebu. Prepovedani Gozd je že od nekdaj oboževal, vendar ne zaradi tega ker je prepovedan, ker ga je navdihnil. Gozd je bil prebivališče mnogih živali, predvsem pajkov, samorogov in gipogrifov. Zdela se mu je totalna neumnost da je nek pihpuffovec izjavil, da v gozdu na vsakega prežijo vampirji, volkodlaki in ogromne kače. Ni mu verjel.
Sam ni nikoli nikomur verjel. Ugotovil je, da je njegova zveza s sestro, edina, ki temelji na zaupanju, no in s teto Pearl, vendar jo ni upošteval pod kaj takega. Njegova teta Pearl, je bila resnični biser. Zaupal ji je lahko vse kar je hotel, poleg tega pa ga ni nikoli izdala, niti takrat, ko je njegova mati postala jezna, ker je razbil njeno dragoceno vazo, iz Egipta, ki pa je bila s kletvami zavarovana pred vsemi uroki. Ni ga izdala, čeprav bi ga lahko. Lahko bi povedala njegovi mati, da je on razbil vazo, vendar je rajši sama rekla da jo je ona. Pomagala mu je odkriti, mu dati zanimive stvari, nadvse skrivnostne. Tako je dobil palico svojega dedka Loisa Delacour, ki je bil nadvse velik izvedenec v Črni magiji. Ker je uporabljal palico odraslega, vendar mrtvega človeka, ter je bil na domu več odraslih čarovnikov, ki so bili v odličnih odnosih z francoskim ministrstvom, je poskušal pričarati kakšen plamen. Incendio. Vedno je bil njegov najljubši urok, saj je od zmeraj oboževal ogenj. Seveda pa tako močnega udarca ni pričakoval. Zaradi uroka je pogorelo celotno podstrešje, prav tako skoraj hiša. Takrat se je njegova teta odločila da bo palico dobil, ko bo pripravljen.
"Zanimivo" je le izdahnil. "V postelji? Če skoraj vsi v šoli spijo, to še ne pomeni da bi moral tudi jaz" ji je le odvrnil in malce zaspano zazehal. Naslonil se je na drevo, zaprl oči in začel sanjati. Njegova domišlija ni poznala meja. Že ko je zaprl oči, je videl slavo, udobje in dober občutek, ki ga je začutil le redko.
Odmaknil se je od drevesa, malce pomigal z glavo, si obliznil zgornjo ustnico, zavil z očmi, nato pa končno spregovoril:"V istem domu sva, mislim da to ne bo delalo velikih težav." Naredil je kratek premor, ter pogledal v nebo.
"Poleg tega pa če si enkrat v domu zelenih, si za zmeraj tam" je dejal resnobno ter mračno, njegove oči pa so se globoko zazrle v njene. "Sam ne vidim razloga, zakaj se ti ne bi pridružila družbi" je dejal, ter še pripomnil:"Ki ocenjuje glede na premoženje, zmožnost izvajanja kletev ter ljubezni do alkohola in cigaret".
Njegov pogled se je povesil navzdol. Spet si je obliznil ustnico. To je zadnje čase delal kar pogosto, poskušal se je delati še bolj čudaškega, kakor je. Zastraševati ljudi. Jim pokazati, da je nekaj več, več kakor ostali. Lahko bi spadal v tisto družbo, v tisto skupino elitnih spolzgadovcev, dobro znani vsem po šoli, vendar se je odločil za drugo smer. Ljudje radi opravljajo. Poleg tega pa nikdar ne veš, če je kdo resnično tvoj prijatelj, to izveš šele na koncu. Le kaj govori, ljudi ki so mu bili nekoč pri srcu, ki jih je nekoč oboževal, jih imel za vzornike, jih zdaj označuje z elitno skupino, češ norčuje se iz njih in njihove popolnosti.
"Seveda sem prepričan, da si zmožna vsega tega, vendar, če hočeš sebi dobro, se rajši ne druži s takimi ljudmi, saj veš, spridijo in pokvarijo, vse kar je lepega in zlobnega do konca" je rekel z nekakšno žalostjo v očeh, saj so tako spridili tudi njegovo sestro, vsaj po njegovem, po njegovih načelih.
Začel se je pogovarjati sam s seboj:" Nikoli se ne bi smela družiti z njimi, spremenili so jo v navadno spolzgadovko, za vse zelo znano, ki se rada izživlja nad drugimi, v želji po slavi." je dejal z čisto enakim glasom.
Nato pa je totalno spremenil glas in se oglasil:" Vendar to ni ona." Spet se je oglasil tisti prvi glas:"Originalna zloba, podpirajoča zamisel očistiti svet brezkrvnežev."
Spet se je oglasil drugi glas:"Le kaj govorim. Nikoli ne bi smel reči kaj takega. Ona je vendar njegova sestra, edina, s katero je tako krvno v sorodu. Ne bi jo smel žaliti.".
Spet se je zamenjalo:" Ne veš kaj govoriš spridili so jo, ji vzeli občutek razmišljanja, tisto temno silo, ter jo nadomestili s pohlepom." Spet se je oglasil:" Ne, kaj je dejal, saj je vendar ona Cassie, mlajša sestra."
V njegovi glavi se je pojavila močna bolečina. Bil je razdvojena oseba. Oseba izgubljena v svetu družine ter zla, nevedoč kdo je, da odkrije svojo pravo osebnost. Da si izbije iz glave glas, temni glas, ki ga nadzoruje.
"Kje sva ostala" jo je vprašal po dolgih minutah.


[I get lost, Leona sm prkazal kot čist noro osebo, ki se kdaj pa kdaj pogovarja sama s seboj...]

Zdela se mu je prečudovita, krasna. Z njenimi ognjevitimi rdečimi lasmi, ter naravnost popolno postavo, je verjetno očarala vsakogar. Izgleda da tudi ona obožuje nočne sprehode, kar je očitno dobra lasnost, saj Leon redko kdaj zaloti koga v prepovedanem gozdu. Opazoval jo je. Počasi z užitkom, njene prelepe oči, ki se nikomur drugemu ne bi zdele nič posebnega, vendar njega so očarale, prav tako kakor ona sama. V grmovju se je začelo nekj premikati, zato je smo zdolgočaseno pomeril s palico ter dejal:"Arania Exumai". In pajek je obležal mrtev na tleh. "Takšne golazni je tukaj kar veliko, pa tudi drugačne" je dejal, miloč na brezkrvneže, ljudi z nečarovniškimi starši ter se rahlo zarežal. Preziral je ljudi, ki po njegovih merilih niso bili sposobni obiskovati šolo.
Palico je pospravil nazaj v rokav, v pripravljenosti, še na kakšnega pajka, ki bi ga lahko ubil, ali pa bi se smo malce poigral. Pogledal je na vejo, ki je zakrivala njen obraz. Njen prelepi obraz. Ni vedel kaj čuti, je to morda ljubezen? Kako ga je lahko dekle, ki jo je prvič srečal, očaralo z besedo, dvema, kajti šele v lunini mesečini je spoznal da je lepša kakor vsa ostala.
Pogledal je v luno, ki je svetila, kakor še nikoli, saj je bila prav ta večer polna luna. Upal je da na tak večer ne bo srečal kakšnega volkodlaka, saj bi bilo lahko to zelo neprijetno, v drugem pomenu besede, ni se še naučil azabeškega uroka. Videl je da se je zarežala, zato se je tudi on. Ko je umovknila, je utihnil tudi on, zdela se mu je prečutdovita. Upal je da je vedela da jo je razumel. Le kje je tisti njegovi temni jaz, ki je izginil brez sledu, zaradi ljubezni.
"Še prehitro se jih boš naveličala" je dejal in malce pomignil z glavo. Spet ji je prisluhnil. "Durmstrang, s te šole si, izredno zanimivo, čeprav me zanima, oziroma sem zelo radoveden, kakšen učni načrt učenja temnih sil ste imeli?" je vprašal in se nasmehnil. "Bi se sprehodila?" jo je kavalirsko še vprašal, ter začel hoditi naprej, v temno noč.
Vedel je, da bo mislila da je nor. Ne srečaš vsak dan človeka z razdvojeno osebnostjo, ki se izjemno rad prepira sam s seboj. Umolknil je. Naj ji pove da ni prepričan, če je iz rodbine Black. "Da, Leonis Domouniqe Black, skrajšano Leon" ji je na hitro odvrnil. "Me veseli" je še pripomnil in se le nasmehnil. Rokoval se je zelo nerad, vendar se je to hitro spremenilo, saj ji je segel v roko. "Lux... Lepo ime" je dejal in se ji spet nasmehnil, na punco je vendar hotel narediti najboljši vtis.
Iz žepa je potegnil škatlico cigaret in ji jih ponudil. Sam je resnično preveč kadil, saj ni zdržal dne brez slehrne cigarete, vendar ne navadne, naročal jih je pri nekem podjetju v Franciji. "Francoske so, in zdaleč boljše od drugih" je še pripomnil, ter prikimal.


[sry, ker je full mal napisan, ker se mi mudi]