Slavnostna pojedina

Remus se je pojavil v Veliki dvorani in se z nasmehom razgledal okoli sebe. Z pogledom je objel poznana omizja vseh štirih domov, za trenutek se je grenko nasmehnil, ko je opazil Spolzgadovskega, čisto na koncu pa se mu je pogled ustavil še na profesorskem omizju. Nasmehnil se je, ko je opazil zbrane profesorje nato pa zakorakal proti Gryfondomovskemu omizju. Vesel je bil, da je bil spet doma. Kot mnogim, je tudi njemu Bradavičarka predstavljala dom in zavetje in tukaj je imel vse, kar bi imel v svojem domu.
Počitnice so sicer minile hitro, a bil je vesel, da se je spet znašel med zidovi, ki so mu pomenili tako veliko. Vedel je, da je to njegovo zadnje leto, ki ga bo preživel tukaj in zato ga je hotel čim bolje izkoristiti. Komaj je čakal, da se spet sreča s prijatelji in, da si izmenjajo zadnje novice, nato pa se bodo začele dogodivščine. V to ni dvomil. A globoko v sebi je čutil, da je to tudi leto, ko bo moral odrasti. Ne samo zaradi tega ker bo zaključil šolanje, ampak tudi zaradi tega, ker se obeta nekaj velikega in nevarnega.
A potisnil je slabe misli globoko v podzavest in se z nasmehom razgledal po dvorani, da bi opazil kakšno poznano lice.

Dvorana se je zapolnjevala in kmalu skorajda ni bilo več mesta, ki bi bilo prazno. Izjema so bili začetki vseh dolgih omizij, kjer so prazne klopi čakale na prihod učencev prvih letnikov.
Nenadoma je ravnatelj vstal in prostor je zajela grobna tišina, saj je večina do njega čutila veliko spoštovanje.
"Pozdravljeni na Bradavičarki" je glasno dejal Dumbledore z nasmeškom na obrazu. "Nekateri ponovno, drugi šele prvič. Kakor vedno vas moram opozoriti na nekaj pravil, ki se jih boste morali držati to leto. Vsem prvim letnikom je strogo prepovedano obiskati Prepovedani gozd. Tega bi se lahko začeli držati tudi višji letniki, a zavedam se, da njih prepovedi zabavajo.
Naš hišnik gospod Filch me je nadalje opozoril, naj vas spomnim, da na hodnikih ne smete čarati in izvajati kakršnih koli sumljivih poskusov, ob devetih morate biti vsi v domovih in ponoči ne smete nikakor pohajkovati po gradu.
Verjemite mi, da zasačeni učenci dobijo visoke kazni. To so mnogi tukaj že izkusili."
Ravnateljev nagajivi pogled je ošinil učence višjih letnikov, zatem pa se je njegov obraz zresnil.
"To leto je bolj pomembno kot kadarkoli, da se domovi med seboj združite, da sodelujete prijateljsko in da v srcih gojite mir, ljubezen in svobodo, saj dokler upanje obstaja, obstaja tudi prihodnost. A zdaj dovolj besedičenja, čas je za razvrstitve."

Tedaj so prvi letniki, ki so stali na prehodu med dvema dolgima omizjema z profesorico Mchudduro zakorakali naprej na dvignjeni oder in tako se je pričela razvrstitev. Klobuk Izbiruh je vsakega preplašenega prvošolčka dal v svoj dom in to je trajalo kar nekaj časa, saj je bilo novincev veliko. Največ jih je letos prišlo v Spolzgad, najmanj pa v Pihpuff.
Po končani razvrstitvi je profesorica stol in klobuk odnesla, ravnatelj pa je ponovno vstal in razširil svoji roki.
"Naj se pojedina pričenja" je glasno zadonel njegov glas po širni dvoran in isti hip so se na mizah pojavile premnogi pladnji najrazličnejše hrane.
Sam je zatem sedel in se zatopil v pogovor z bližnjim profesorjem.

Leon je zdolgočaseno gledal v večerno nebo. Poslušal je govor, ter bil sam pri sebi obupan. Odkar je Leo na šoli je ravnatelj v govoru še zmeraj omenil sodelovanje med domovi. Kakor da je to mogoče. Sam bi takoj sodeloval z njimi, samo če bi ga ubogali, in mu jih na koncu ne bi bilo treba začarati, kakor je lansko leto nekega fanta iz prvega letnika zaprl v omaro in jo začaral z vsemi mogočimi začari, tako da je ubogšček kar dva tedna preživel tam, vendar so ga naposled le rešili Potter in njegovi. Kako nizko za njih. Reševanje ljudi. Resnično bi se lahko spomnili kaj drugega. Da so tistega McFertya rešili, je bilo za vse resnično hrabro. Bedarija.

Njegove rjave oči so se zazrle v Bellatrix. Najstarejšo izmed Blackovih sester, veliko sovražnico svoje lastne sestre in bratranca. Je možnost da so v sorodu? To vprašanje ga je že od nekdaj mučilo. No vsi so bili prav tako čistokrvni. Njegov pogled je segel do Siriusa Blacka pri naslednjem omizju, ki se je pravkar noro hihital Potterjevi šali. Ne ni mogoče, nikoli ne bi bil v sorodu s takim izdajalcem. Spet se je obrnil ter pogledal Andromedo. Prav smilila se mu je. Osovražena od svojih dveh sester. Nikoli ni vedel, kaj se lahko naredi, če nekdo v družini pristane v čisto drugem domu. Vedno je mislil da je bratska ali sestrska ljubezen močenjša. Pogledal je proti svoji sestri, ki je pravkar zagrabila nekaj. Odpustil bi ji, pa tudi če bi odšla v Gryffindor, Pihpuff ali Drznvraan. Zanj je bila nekaj posebnega. Oboževal jo je, rad jo je imel in nikoli ni in ne bo pustil da ji kdo škodi. Prav tako bi mu bilo všeč, če bi bila Bellatrix njegova sestrična, vedno se mu je zdela odločna in nekoliko preveč sarkastična, saj je slišal o njej da uživa v mučenju bolj kot drugi.
Še zadnjič v tem večeru je pogledal proti profesorski mizi. Premišljevanje o ljudeh ki so mogoče njegovi sorodniki, ga je spravilo v slabo voljo. Izgubil je apetit, zato se je odločil da se odpravi v dnevno sobo, takoj naslednji dan zjutraj pa v knjižnico, kjer bo odkril, če je tisto kar si je tako želel, mogoče.

''Končno spet na šoli'', se je razveselil Daniel, ko je prišel v veliko dvorano. K Gryfondomski mizi je prišel ravno v trenutku, ko je ravnatelj Albus Dumbledore vstal.


p.s. Če kdo ve kje se lahko prijaviš za Quiditch moštvo mi naj pove.

((Daniel, kot predstojnik Gryfondoma ti sporočam, da vas bom o odprtju prijav obvestil na oglasni deski v našem stolpu, nakar se boste zbrali v mojem kabinetu vsi interesenti. Najprej pa sploh moramo dobiti kar čimveč učencev ter tudi kakega profesorja več - zbornica v vsej svoji velikosti izgleda prav zastrašujoče povsem prazna; pomislil sem celo, da bi si pripeljal bavkarja, da bi me vsaj deloma pozabaval. ))

William je sedel na Dumbledorjevi desni. Tako kot celotna dvorana, se je tudi on pridružil aplavzu za ravnateljev uvodni govor. Ko se je približal in vsedel na svoj sedež se mu je Joey nasmehnil ter mu zašepetal na uho: "Še eden izmed uspelih uvodnih govorov po katerih te poznajo prav vsi mladi rodovi."

Z desnico si je popravil nekoliko kratke črne lase ter potisnil svoja očala nekoliko više. Nalahno je zakašljal, zakaj na Bradavičarko je pripotoval kar s svojo metlo. Veter, ki ga med dirjanjem na metli prepiha, odpihne vse skrbi, vsaj za nekaj časa. Vsaj za nekaj časa pomete s pretečo nevarnostjo v zunanjem čarovniškem svetu. To navado je imel že iz časov pred Bradavičarko, ko je kot otrok s svojim očetom ter bratoma igral quidditch na domačem dvorišču ter kasneje tekom šolanja na Bradavičarki in šoli za aurorje. Nekaj časa se je celo udeleževal treningov prvoligaša in večkratnega prvaka v Veliki Britaniji a naposled je študij le terjal preveč časa in odločiti se je moral med športom ter službo.

Po izobrazbi je bil auror. To dejstvo se je v povezavi z njegovo športno preteklostjo izražalo tudi na lepo grajenem, atletskem telesu. Njegova sanjska služba je bila aurorska, a po prošnjah in moledovanju njegove matere, naj si vendarle poišče varnejšo službo, je pristal na delo profesorja OPMS na bradavičarski akademiji. Njegova mati je namreč imela v aurorskih vrstah oba svoja brata in oba sta bila med svojim delom pokončana, domov pa so dobili le skodelici z njunimi ostanki. In ravno spoštovanje do svojih dveh stricov, ki ju je resda poznal le bežno, v utrinkih iz svoje rane mladosti, je opustil svojo željo... Zaenkrat.

S svojim pogledom je prčesal dvorano pred seboj ter se z nostalgičnim smehom na obrazu začel spominjati svojih šolskih dni in tekmovalnosti med njegovim domom, Gryfondomom ter domo Spolzgada. Iz njeegovih misli ga je prebudila skleda krompirjeve solate, ki mu je poletela tik pred obrazom in katero sta si podajali njegovi stanovski kolegici za mizo. Tudi sam si je naložil kar velik kup ter iz bližnjega pladnja pobral lepo zapečeno kokošje bedrce ter reberce.

"Bolj bi lahko rekli, da še eden izmed govorov, ki učence pošteno uspava, saj so ga nekateri že mnogokrat slišali" je nasmejano odvrnil Albus in se zazrl v svojega pomočnika, novega podravnatelja.
"Veseli me William, da si se nam pridružil pri tej slastni pojedini, saj je to eden izmed dogodkov, pri katerem učenci zelo uživajo. Po svoje imajo prav, saj je najbrž malo takih, ki bi se branili izvrstnih jedi, ki jih pripravljajajo naši vilinski kuharski mojstri."
Ravnatelj si je zatem na krožnik naložil kos mesa, ter s pladnja dodal še dve kepi krompirja. V veličastno čašo, ki je spominjala na pravcati kelih si je dolil rdečega vina in slednje tudi okusil.
Hrana mu je prav prijala, saj je v zadnjem času zaradi mnogih dogodkov prav malo jedel. Vse poletje je zbiral raznovrstne podatke o izginulem Marku Neelstinu, a njegov uspeh ni bil prav velik. Mučilo ga je nešteto vprašanj, na katere ni poznal odgovorov.
Srečni in lahkotni obrazi učencev, so ga razvedrili, saj je videl, da se mnogih temačna senca še ni dotaknila in so srca učencev še zmeraj svobodna, lahkotna in umirjena. Dokler bo tako, bo Bradavičarka prijeten kraj.
"William, kakšne so razmere na ministrstvu? Že dolgo ga nisem obiskal, saj sem poleti imel nešteto opravkov, katerim se žal nisem mogel odpovedati. Je kaj novega morda, kar mi še ni prišlo na ušesa?" je čez čas ponovno vprašal ravnatelj in se skozi drobna očala zazrl v profesorja.

Prisluhnil je začetnemu govoru ravnatelja, ki je kot vsako leto opozoril na nekatera pravila in seveda na to, da se morajo domovi združiti. Bil je prepričan, da so to samo želje, ki se en bodo nikoli uresničile. Z posmehljivim izrazom na obrazu se je obrnil proti Spolzgadovski mizi. Opazil je seveda vse znane, vzvišene obraze. Tam so bili... celotna druščina. Ponosna, rahlo čudna, a zvita in izjemno inteligentna Avis. Zraven nje Bellatrx Black. Neusmiljena, ostra in zlobna. Med to druščino je seveda spadala tudi Niccollet. Tudi z njo se je večkrat srečal v neprijetnih okoliščinah. Lanskoletno čiščenje zidov in vse kar se je dogajalo ga je še vedno nasmejalo a spoznal je, da tudi z njo ni dobro češenj zobati, saj lahko tudi ona hitro poskrbi ,da se ti pripeti kaj nedobrodošlega. Manjkali so sicer še nekateri člani, kot na primer Severus Snape in Narcissa Black ampak bil je prepričan, da se bodo še prekmalu spet prikazali.
Samo še več težav za ostale domove. In še posebej zame je pomislil ter končno odmaknil pogled. Ni si hotel pokvariti teka z pogledom na obraze, ki jih je že skoraj sovražil. Ampak res skoraj. Še vedno se je trdil v njih videti kaj dobrega ampak to je postajalo vedno težje.
Nato pa se je ozrl okoli sebe. Na njegovi strani ni bilo nikogar od močnih zaveznikov. Njegovi prijatelji Sirius, Marius in James so imeli očitno druge opravke. Kje pa so bili ostal? Zdelo se mu je, da so se lani ostali trije domovi že skoraj združili a novo šolsko leto je bilo očitno spet nekaj povsem drugega.
Odločil se je, da je čas, da spet zbere okoli sebe ljudi, ki jim bo lahko zaupal in s katerimi bodo lahko nudili dostojen upor srebrno - zeleni barvi, ki je očitno dominirala.
Upal je, da bo lahko med učenci Bradavičarke našel primerne ljudi, ki se ne bodo pustili ustrahovati Spolzgadovcem.
S takšnimi željami se je zazrl v ravnatelja, ki se je potopil v pogovor s profesorjem Obrambe pred Mračnimi silami. Zdelo se je, da je njuna debata resna, saj sta bila oba globoko zamišljena. še posebej profesor Dumbledore, ki se mu je videlo, da na svojem hrbtu nosi veliko skrbi....

Mir, ljubezen, svoboda.. Besede so odzvanjale v Nadiini glavi. Vedno so ji besede, ki jih je izrekel ravnatelj, dale nekega novega zagona, da je uspešno odpravila vse, kar je bilo morda neprijetnega v šolskem letu, ki je prihajalo. Morda je bila to samo vizija zmešanega starca, to o enotnosti in ljubezni med domovi ter nasploh med ljudmi. Večkrat je na lastni koži doživela ponižanje zaradi nečarovniške krvi, čeprav je bila sama zgolj mešanec in ne bunkelj. In vedela je, kako je, ko te zaničujejo, ker si to, kar pač si. Ampak vseeno je verjela. Morda je bilo naivno, toda bila je optimistka in verjela je v ljubezen, v mir, v moč pozitivnosti, ki bi nastala, če bi se vsi združili.. Morda je bila zgolj sanjačica, toda v svoje sanje je verjela. S pogledom je sledila vsakemu izmed malih prvošolčkov, ki so precej prestrašeno hodili do klobuka Izbiruha in večina jih je pristala v Spolzgadu. Vsakič se je nasmehnila in skorajda zavriskala, ko se je kakšen prestrašen prvošolček pridružil rumenemu omizju, toda zdelo se je, da jih je bilo najmanj nasploh. Očitno je torej bilo, da se je na šoli pojavljalo vedno več pogumnih Gryfondomcev, pametnih, ki so se pridružili modrim, in predrznih, ki so sedli k najbolj vriskajoči mizi, k domu Spolzgada. Saj ni mogla na to vplivati ali kaj takega, vseeno pa bi bilo lepo videti, če bi se jih več pridružilo njenemu domu. Nekako si je želela, da ne bi dom njih, ki so jim govorili in jih označevali za 'mehkužne' kar zbledel. Ne, kako bi jim sicer lahko sploh dokazali, da so pravzaprav veliko boljši kot to, kar jim zgolj govorijo bedni stereotipi. Nenadoma se je na mizi pojavilo ogromno slastne hrane, toda Nadia, ki je ta dan že pojedla - morda celo preveč - je na svoj krožnik naložila samo kos slastne potice, ki jo je jedla vsako leto. Svoj krožnik je relativno hitro izpraznila, nato pa se malo razgledala po dvorani, da bi morda zaznala pogled kakšnega znanca, toda zdelo se je, da so vsi prezaposljeni s pogovori drug z drugim, da bi jo sploh opazili. Skorajda nevidno je skomignila z rameni in se na prav tak način počasi odpravila iz dvorane proti njenemu domu, da si odpočije, preden se šola zares začne.

Podrobno je poslušal ravnateljeve besede in proti koncu se je tudi njemu pomračil obraz, ko je pogovor nanesel na razmere na ministerstvu. Resnobno se je zazrl v modre prodorne oči gospoda ravnatelja ter počasi a s tihim glasom začel:

"Težko je dandanes ločiti med dobrim in slabim in tudi na ministerstvu je tako, vse je tako resno, sprehajajo se po hodnikih brez da bi si drznili pogledati sočarovniku v oči... Sam sem bil zadnjič na ministrstvu pred kakim tednom, ko sem moral iti urejati papirje za službovanje tukaj. Na uradu so vsi hiteli, v zraku je bilo čutiti napetos... Verjetno si slišal, gotovo si, o tistem izginotju sekretarjeve družine, katere trupla so našli obešena na drevesu blizu hiše? No, prav na tisti dan je bilo... Zato jih kar razumem. Govorili so o seriji dogodkov, nepojasnjenih še vedno... Nekaj se pripravlja, še večjega, česar smo vajeni... A tu na Bradavičarki smo varni... Drugače pa nič novega bi se dalo reči..."

Tako je na kratko obrazložil stanje na ministerstvu.

Ne, da bi kdo opazil je postava, ovita v črn šolski plašč s srebrno-zelenim grbom Spolzgada, smuknila skozi vrata Velike dvorane. Le ta je bila že nabito polna mladih čarovnikov, ki so si vse poprek hiteli pripovedovat, kaj vse se jim je zgodilo med počitnicami. Prav tako pa se ni dalo preslišati glasnega mljaskanja, žvečenja in podobnih zvokov, ki so jih študentje povzročali ob jedi. Izgledalo je namreč, da je ravnatelj že opravil s svojim govorom, za katerega bi lahko rekla, da ga je znala skorajda na pamet. Zagotov je spet povedal nekaj o miru, bratstvu, ljubezni, kako pomembno je, da se domovi združijo in da se imajo radi. Ob misli na to je glasno prhnila, a tega tako ali tako ni nihče slišal, saj je bil hrup veliko glasnejši.
Nicc je pohitela k spolzgadovskemu omizju in si hito našla prosto mesto nekje na sredi. pravzaprav je bilo okoli nje še kar precej prostora in tudi to je bil eden izmed razlogov, da je sedla prav tja. Stresla je z glavo in kapuca, ki ji je prekrivala črne, dolge lase, ji je omahnila na ramena. Razkrila je njen nezdravo bled obraz, na katerem ni bilo niti pičice barve, saj se ji tokrat preprosto ni ljubilo početi česarkoli, da ne bi izgledala kot mrlič. sicer proti barvi svoje polti ni imela nič proti, a kaj ko je znalo biti hud nadležno, če te je kdo zmeraj spraševal, zakaj si tako bled. In to so še posebaj obvladali prvi letniki, ki se niso zavedali možnih posledic. Še. Osebno je namreč poskrbela, da so hitro izvedeli, da kaj takega ni pametno.
Ni bila posebno lačna, zato si je na krožnik naložila le malo testenin, ki jih je prelila z temu namenjeno omako. Že po nekaj grižljajih je začela z vilicami le brkljati po krožniku, nato pa se je začela ozirati po ostalih omizjih. Na obraz ji je počasi zaplaval nasmešek, ki ni prinašal nič dobrega, sploh ne v kombinaciji s pogledom, ki ga je imela trenutno. Njene oči so namreč pravkar zapazile znano četverico: Potterja, Blacka, Mallya in, seveda, Lupina. Pa ne, da bi ji padel v oči tisti presneti samovšečenež ali izdajalec lastne krvi. O ne. Prav tedaj ji je namreč misli napolnil prizor iz prejšnjega leta, ko je morala z mesečnikom (halo? vsakdo je opazil,da je po polni luni zmeraj v ambulati. Najbrž se med blodenjem po šoli zaleti v kakšno steno ali kaj podobnega...) čistiti svinjarijo, ki jo je sam napackal na zid. Prekleti Filch, ki takrat ni kaznoval le izmečka, temveč tudi njo. Njen zlovešč hehet je zopet napovedal bližajočo se katastrofo. Pogled je z rjavolasca premaknila vzdolž omizja, ki je stalo med njihovim in Gryfondomovskim. Našla je prvošolčka, ki se je važno postavljal pred prijatelji in je imel na krožniku že desert - brusnično torto.
Lahen premik roke je bil dovolj, da ji je plica, skrita v rokavu levice, zdrsnila nekoliko nižje in lahno se je je oklenila s svojimi dolgimi, belimi prsti. Le kratek sunek je bil potreben, da je krožik s torto poletel ćez dvorano - naravnost v obraz nič huda slutečemu Ravbarju.



((evo, Remko, dele pa deli kar češ ))

Avis se je privlekla v dvorano s počasnimi koraki. Sedla je na rob omizja ter se ozrla naokoli. IZ košarice na mizi je vzela čokoladno žabo ter jo počasi odvila ter ji odgriznila glavo. zazrla se je nekam v daljavo. Zaradi vrišča in trušča sploh ni opazila nenavadnega incidenta s torto.
Zamišljeno je iz žepa potegnila knjigo ter nadaljevala z branjem, kjer je nazadnje ostala.
Šolske proslave so ji šle vedno na živce. Dren v dvorani, vpitje drug čez drugega,... ne, to gotovo ni bil dogodek pisan njej na kožo. Poskušala je preslišati dretje nekega prvošolca ter se osredotočiti na vsebino knjige.

Remus se je ravno navdušeno posvečal sladici, tokrat si je izbral čokoladni puding,ko ga je zadelo.... Žlica je obstala na pol poti med usti in skodelico pudinga in slave smeha so se slišale iz vseh strani, Remus pa je le neumno zrl predse, saj ni dojel kaj se je pravkar zgodilo. Po nekaj presenečenih trenutkih se je le zbral odložil žlico in si z prstom šel preko obraza. Prst je nato obliznil in glasno rekel :
"Uuuu Brusnična torta. Moja najljubša. Vilinci so se letos res potrudili. Komplimenti kuharjo." nato je v roke prijel palico in zamahnil, da je vsebina torte izginila iz njegovega obraza ob smehu sošolcev, ki pa so se že počasi vračali, k svojim pogovorom. James in Marisu sta potrepljala Remusa po rami nato pa so se vrnili vsi k svojemu obedu, Remus pa se je začel ozirati za krivcem.
Opazil je, da je prvošolček, ki je bil "lastnik" torte še vedno prestrašeno in zmedeno gledala proti Remusu zato se mu je Remus zgolj prijazno nasmehnil, prvošolček pa se je vidno oddahnil. Remusu je takoj postalo jasno, da je za to kriv nekdo drug.
Ampak kdo? je pomislil in hitel s pogledom po obrazih zbranih v veliki dvorani. Nemogoče je bilo določiti, kdo je bil krivec za ta dogodek, a vseeno je močno slutil, da je vsa stvar prišla iz mize Spolzgadvcev.
S pogledom je šel po zbranih obrazih za sosednjo mizo, ko je opazil privoščljiv nasmešek, ki je prihajal iz Niccolletinega obraza. Čeprav ni mogel dokazati, da je res kriva ona ga je jeza napolnila in dregnil je Jamesa.
"James vedno si si želel obmetavanja s hrano pri slavnostni večerji kajne? Si za to, da poskrbimo, da se bo letošnja večerja zapisala v zgodovino?"
Remus je opazil širok nasmešek na prijateljevem obrazu, ki je rekel "Lunco nisem si mislim, da boš ti kdaj predlagal, da kršimo pravila. Ampak tukaj so profesrji, ki bodo hitro ustavili vsakršno obmetavanje." je dodal.
"Saj to je tudi moj namen" se je nasmehnil Remus. "Vržemo prvo slavo hrane proti edini tarči, ki jo lahko najdeš v dvorani" je rekel in pomignil proti Spolzgadovskemu omizju "nato pa bodo profesorji prekinili obmetavanje in tako jih bodo dobili samo Spolzgadovci."
James je bil očitno zadovoljen z razlago, saj je vstal in glasno zakričal "Spolzgad smrdi!" in vrgel najbližjo jabolčno pito proti Spolzgadovski mizi.
Sirius in Marisu sta se mu hitro pridružila in kmalu so iz Gryfondomovske mize poletele vse sladice, ki so še bile na mizi. Remus je zamahnil z palico in vrč z pomarančnim sokom, ki je počival na Spolzgadovski mizi se je dvignil in se zlil nad presenečeno Niccollete. Nato je v roke vzel še z mrvicami posuto čokoladno torto in jo zalučal proti Spolzgadovski mizi, a ta je na njegovo nesrečo zgrešila Niccollete in pristala na .... Avis.

Remus je upal, da bodo profesorji čim prej posegli v boj, ker drugače bi lahko stvari hitro ušle iz nadzora.

[ Mogoče sem si malo preveč dovolil ampak dobro, tako bo malo bolj pestro dogajanje, pa še OPOZORILO. Vsi, ki bodo sodelovali v spopadu lahko pričakujejo kazen (pripora ali kakšno neprijetno nalogo ) ]

''V napad'', je zaklical Daniel, ko je vrgel svojo sladico čez mizo. Sedaj so se spopadu pridružili tudi pihpuffovci in drzanvranci, spolzgadovci pa so se skrivali pod mizo. Danielu so se mali hišni vilinci malo smilili, saj so oni pripravili vso to hrano oni jo pa uničujejo. Vsi spolzgadovci so se poskrili pod mizo in Daniel je takoj pobral prvo sladico, se odplazil do mize in a na njegovo veliko presenečenje je to nameraval narediti tudi Remus wulf in sta se ponesreči zadela drug drugega. ''Oprosti'', je Daniel še zakričal preden je pobegnil nazaj k svoji mizi.

Cel čas je čisto tiho sedela in opazovala ostale učence, ki so se ali pogovarjali ali dolgočasili ali pa poslušali govor. Radovedno si je ogledala vse nove člane Drznvraana in se odločila, da so v redu. Pojedli so že glavno jed in ko je prišla na vrsto sladico, je opazila, da je nekaj zletelo skozi zrak. Ni se ozirala, saj je mislila, da se ji je samo dozdevalo. A že nekaj časa kasneje je slišala neke vrste "bojne krike". Obrnila se je, da je lahko videla, kaj se dogaja. Gryfondomovci so začeli metati hrano v Spolzgadovce, a ni bila sigurna, če so metali samo v njih, saj so kakšni kosi zadeli tudi kakšne Pihpuffovce in Drzvraanovce. Pogled je uprla v tiste, ki so očitno začeli vse skupaj. Seveda, tipična štirica. Zakaj nisem že takoj vedela... si je mislila in zmajala z glavo. Že naslednji trenutek, pa se je izognila neki sladici, ki je poletela blizu njene glave. Razdraženo je iskala krivca, a je vedela, da je malo možnosti, da ga najde. Tiho je preučavala razgrajače in v roke prijela en kos pite, saj se je odločila, da se bo maščevala tistemu, ki jo bo zadel. S prosto roko si je lase popravila z obraza in opazovala letečo hrano.

((Food fight ...samo pazte se, če me zadanete ))

Takoj, ko ji je palica zdrsnila nazaj v rokav se ji je na obrazu pojavil privoščljiv nasmešek. Lupina je namreč zadelo ravno v trenutku, ko je to najmanj pričakoval. seveda so se vsi začeli režati in slišati je bilo ogromno posmehljivih komentarjev, ki so še posebaj zabavali jene sostanovalce, a Remus se je očitno odločil, da se za vse skupaj ne bo zmenil. Vse skupaj je obrnil nekoliko na šalo, a še zmeraj se ni dalo prekriti bistva - nekdo mu je v obraz zalučal torto in tisti trenutek je bila prav vesela, da je bila to ona.
Žrtev njenega razpolo9ženja se je do tedaj uspela očistiti, nato pa se je očitno začela po dvorani ozirati za krivcem. Nikakor se ni imela namena sedaj umakniti, to preprosto ni bilo v njenem stilu. To kar naj počnejo Potter in njemu podobne podgane, sama si tega nikoli ne bi dovolila. In končno se je s pogledom spotaknil obnjo. Lahko je videla, kako mu je pogled otrdel in dobesedno slutila je, da se mu je v glavi porodila zamisel. palica je zopet zdrsnila v njeno dlan in mišice je napela v pripravljenosti. Ja, pričakovala je vsaj majčkeno povračilo. Kje je sicer vsa zabava? Možnosti za kazen so bile sicer ogromne, a kljub temu se je je zdelo vredno tvegati. Tem 'pogumnim' priliznjencem je bilo teba odstriči peruti.
Občutek je zopet ni prevaral. Gryfondomec se je namreč odločil za hiter posvet s svojimi kolegi, nato pa je, seveda v njihovi družbi, vrgel prvo pito, ki mu je prišla pod roke. Takoj za njo je začela čez zrak švigati prava množica hrane in Nicc je palico hitro dvignila proti izstrelkom. Njene ustnice so rahlo trznile ko je zbirala koncentracijo in tik, preden je prvi izmed izstrelkov zadel Spolzgadovsko mizo jih je usmerila nazaj proti Gryfondomovski mizi. Nekoliko jih je zbrala skupaj, nato pa jih je z vspo močjo odposlala ravno nad tisti predel mize, kjer je sedela vsej šoli še predobro znana četvorka.
A v izvajanju uroka se je tako osredotočila na izvedbo, ki je bila sicer popolna, da je čisto pozabila na vse okrog sebe. A kmalu ji je vrč z ledeno hladnim bučnim sokom, ki se je razlil po njej, iz ust izvabil glasen krik. Pijača je bila namreč resnično mrzla, prav tako, kot je mrzlo jezero pozimi. Nekaj časa je le stala in lovila sapo, nato je segla po palici in si z enim zamahom osušila oblačila, s katerih je nato odstranila sladkast madež. Segla je po skledi s sladoledom, za katero pravzaprav sploh ni vedela, kaj išče tam, saj sladoleda ponavadi niso stregli, in vanjo zlila še preostanek soka, ki je ostal v vrču. Nastala je ogabna brozga, še bolj hladna od samega soka in skleda je zopet s presunljivo hitrostjo in natančnostjo poletega proti dvema osebama, ki sta se 'borili' druga ob drugi: prosti Blacku in Lupinu.
Zadovoljno se je nasmehnila in s kotičkom oči še ravno zapazila Lupina, kako je proti njihovi mizi zalučalcskledo s čokoladnimi mrvicami. A ta niti slučajno ni letela proti njej, temveč nekam bolj na levo ...... in pristala naravnost na Avis. za trenutek so se ji trapi iz Gryfondoma skorajda zasmilili, a takoj za tem se je njen škodoželjen nasmešek še povečal. Avis jim zagotovo ne bo pustila, da bi jo kar poceni odnesli.

Spopad je bil vse bolj zanimiv. hrana je letela vsepovsod, učenci so se smejali, učiteljev pa ni bilo od nikoder. Danielu se je to zdelo čudno, saj so učitelji vedno na slavnostni pojedini. Zato se je odločil, da bo odšel malo raziskati a za vsak slučaj bo s sabo vzel kos jabolčne pite. Ko se je počasi premikal proti vratom je opazil, da spopad ni tako prijateljski kot je mislil, saj so vsi metali drug v drugega in bilo jim je vseeno koga zadanejo. Nato pa je zagledal nekaj prvošolcev, ki so se skrivali v kotu in neki spolzgadovec jih je ustrahoval. Daniel se je nahitro odločil, da znajo učitelji poskrbeti zase in se je počasi odpravil proti tistemu kotu. Preostali kos pite je začaral, da je spolzgadovcu priletel od strani, saj bi on zato pogledal v drugo smer. Delovalo je in spolzgadovec je že odhitel nasproti v spolzgadovsko zavetišče (omizje). Daniel se je počasi odtihotapil do prvošolčkov in jih v vrsti poslal skozi vrata v njihov dom. A spolzgadovci so ga videli in se je nadenj spravilo vsaj 5 spolzgadovcev naenkrat. A Danielu so grifondomci takoj pomagali.
Daniel je bil že čisto premočen, popacan in ponekod mu je začuda manjkalo nekaj kosov svoje majice. Odločil se je, da bo naredil še en velik napad in se nato skril v en kot, a se je kmalu premislil, ko je videl koliko spolzgadovcev je še čistih. Napadel je vsakogar, ki je bil dovolj zabit, da se mu je postavil po robu. In takrat se je zgodilo več stvari naenkrat. Spolzgadovci so imeli dovolj obmetavanja s hrano in so odšli v spopad z palicami, v sobo so spet prišli prvošolčki, ki jih je nekdo očitno priganjal in zaslišalo se je kričanje.. Tisti spolzgadovec jih je spet ujel.
''Kaj naj naredim sedaj'' je Daniel še zaklical preden je šel na pomoč prvošolčkom.

Remus ni pričakoval da se bo "vojna" tako hitro razbohotila po celotni veliki dvorani. Boju so se kmalu pridružili še Pihpuffovci in Drznvrannovci in hrana je letela na vse strani. Zadovoljen je bil, ko je opazil Nicc, ki je bila polita z "njegovim" bučnim sokom, in očitno presenečena. Imeli so kar srečo, saj je celoten prvi rafal Gryfondomovcev uspela zaustaviti s svojo palico in celo preusmeriti nazaj proti njim. A bučni sok jo je tako zmotil, da je nekaj metrov pred Gryfondomovci mešanica pit, tort in vsega ostalega preprosto padal na tla. Sedaj se je borba razvnela že skozi celotna omizja po vsej veliki dvorani. Veliko učencev se je skrivalo pod mizami in merilo na svoje nasprotnike, spet drugi so sklonjeni k tlom dirjali v odprt spopad.
Remus se je uzrl za svojimi prijatelji, ki pa so med tem že izginili. Pred nekaj trenutki je Siriusa zadela mešanica sladoleda in soka, ki jo je proti njima poslala Nicc in takrat je Siriusu dokončno prekipelo. Skupaj z Jamesom in Mariusom je izginil in Remus je bil prepričan, da načrtujejo nekaj posebnega.
Nekje globoko v njem se je prebudil občutek krivde in misel "Nekdo bo to dolgo čistil" ki pa ju je hitro potlačil, vzel v roko najbližje sladice in se odpravil proti Spolzgadovski mizi.
Hotel je priti čim bližje, da bi uresničil svoj načrt, ki se ga je pravkar domislil. Nekje na pol poti se je srečal z Danielom, ki je bil prav tako v Gryfondomu. Očitno ga je Remus presenetil, saj je Daniel po pomoti zadel prav njega nato pa izginil. Remus je spet segel po palici se pripravil. Ni se imelo smisla čistiti.
Bil je dovolj blizu, da bi lahko izvedel svoj načrt, a kaj ko ni imel nikakršnega kritja. Tako ga je, še preden je v zrak vrgel prvo torto že zadelo nekaj ne preveč prijetnega, kar mu je sedaj teklo po plašču in za spodnjice. Ni se zmenil za to in je vse slaščice, ki jih je imel zmetal v zrak zamahnil z palico, da jih je razneslo in po dvorani so padali kosi tort,biskvita in pudinga. Ko so ostali Grayfondomovci videli kaj namerava so mu hiteli pomagati in so v zrak metali kar jim je prišlo pod roke. Tako so sladice, ki jih je v zraku vedno znova razneslo deževale po celotnem Spolzgadovskem omizju. Nek pametnjakovič se je celo spomnil, da je v zrak vrgel cel vrč maslenuška, ki je prav tako poškropil vse v krogu okoli Remusa.
Remus je bil popolnoma premočen in zapacan, a vesel, ko je videl učinek svojega dela. Kosi peciva so padali po vseh Spolzgadovcih in njihovem omizju, in tudi po nekaj učencih drugih domov, ki so bili v bližini. Tudi to, da je bil sam prav tako tarča nekaterih svojih in Spolzgadovskih zadetkov, mu ni zmanjšalo zadovoljnega nasmeha iz obraza. Gryfondomovci so se med tem že vrnili v spopad, sedaj mož na moža. Ni bilo več mesta kjer bi se lahko kdo skrival, saj so se spopadi odvijali vsepovsod.
Remus je spoznal, da je stvar šla veliko dlje kot je pričakoval da bo. Ves umazan je stekel proti Drznvrannovski mizi, kjer je pobral jabolčno pito kar med tekom. Nato pa se je pred njim pojavila neka Drznvraanovka, ki je imela v rokah prav tako pripravljeno in dvignjeno svoje "orožje". Ker se ni mogel zaustaviti, zaradi spolzkih tal, se je zadrsal mimo nje in ....
V žaru borbe je Remus odreagiral prehitro in vrgel svojo jabolčno pito ter zadel nedolžno Drznvraanovko, ki pa mu ni ostala dolžna.
Pričakoval je, da se bo vsak čas oglasil ravnatelj in takrat se bodo začele šele težave, a do tedaj je moral zadeti čim več Spolzgadovcev. Zato je zamrmral opravičilo in pohitel proti Spolzgadovskem omizju.

Po njih je začela deževati hrana in Christie je nezadovoljna ugotovila, da je blizu nje eksplodiral vrč z maslenuškom, saj je bila v nekaj trenutkih mokra in lepljiva. Ni dolgo trajalo, ko je opazila, da se nekdo hitro bliža njihovi mizi. Bil je preveč zapacan, da bi ga lahko prepoznala in je niti ni brigalo, kdo je, saj je predvidevala, da gre nad Spolzgadovce. Opazila je, da je že med tekom pobral kos pite, nato pa se je zgodilo, tisto kar se ji je zdelo najbolj neumno. Vrgel jo je! In letela je naravnost proti njej. Pa saj to ni... si je mislila, medtem, pa jo je fantov kos pite zadel v glavo, da je imela lase polne koščkov jabolk in peciva. Brez obotavljanja se je zasukala in za fantom vrgla svoj kos pite. Bila je dokaj osupla, da ga je zadela, saj je bilo njeno metanje ponavadi obupno. Super, preprosto super! si je sarkastično mislila in pod mizo iz žepa izvlekla palico. če so vsi ostali lahko počeli bedarije, potem pa jih bo še ona. Zakaj pa ne? Fant se je očitno opravičil, saj je slišala, da je nekaj rekel, a tako in tako je bilo prepozno, saj se mu je že maščevala. Ravno je hotela nekaj vreči v zrak in raztreliti, ko so v dvroano prispeli razjarjeni vilinci. S široko odprtimi šočmi je opazovala vilince, saj ponavadi niso kar tako udrli v dvroano. Saj res! Ubogi vilinci, vse to bojo morali čistiti! se je spomnila in jih sočustveno premerila. Nato pa je s pogledom poiskala fanta, ki je vse začel. Remus ali kaj je že bil... Zaradi njega je bila zdaj vsa umazana in lase je imela vse zlepljene skupaj. Seveda on ni vedel, kako je če probaš kaj spraviti iz dolgih las. Razmišljala je, če bi se bolj intenzivno pridružila boju, a jo je ustavilo vprašanje: Proti komu naj se bojujem? Odločila se je, da je vseeno, preprosto bo nekaj vrgla v vsakega, ki jo bo zadel ali skoraj zadel. Do takrat pa bi si lahko izbrala kakšno primerno žrtev... Le koga ne prenaša?

"Sem si mislil" je dejal ravnatelj sam pri sebi. "Napetost v ozračju nikdar ne prinaša nič prijetnega. Slišal sem o tem dogodku in še danes obžalujem, da se je to pripetilo. Sekretarja sem poznal, bil je dober človek in takega konca si ni zaslužil. Kdor je napravil tako dejanje, ne nosi v sebi trohice dobrote. A dvomim, da se za tem početjem ne bi skrival kakšen razlog, ki pa je še skrit našim očem."
Albus je za trenutek umolknil in se zazrl v visoki strop dvorane, na katerem so jasno utripale nočne zvezde. Vse je bilo tako spokojno in tiho, a to je bila le zunanja preobleka, saj je notranjost bila drugačna.
"Res je, nekaj se pripravlja in zaenkrat je Bradavičarka še varna, a nikoli ni dobro podcenjevati nasprotnikov, zato morajo biti naša čutila bolj oprezna, kot kadarkoli poprej. Prihodnost je zavita v tančice skrivnosti."
Ravnatelj je za tem dokončal svojo večerjo in segel po kozarcu, da bi izpil še preostanek rdečega vina. Tedaj pa se je pričelo.
Dvorano je zajel val krikov, nereda in zmešnjave. Učenci več niso sedeli na mestih, kjer bi morali, pač pa so brezglavo letali zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Drug v drugega so metali sladice, ki so se malo poprej prikazale na čarovniških mizah, saj je bila glavna jed že končana. Sprva sta v tem "boju" sodelovala zgolj Gryfondom in Spolzgad, a kaj kmalu zatem so bili v obmetavanje že vključen vsi štirje domovi.
Tisti hip je ravnatelj vstal in njegov mogočni glas je jezno zadonel po vsej dvorani. "Dovolj!"
Z rahlim zamahom ravnateljeve desnice so vse leteče torte in sladice popadale na tla, z miz pa je izginila še vsa nedotaknjena hrana.
Dvorana je izgledala naravnost grozljivo, saj so na tleh ležali kupi razmazanih tort, stoli in mize so bile umazane od hrane in le redkokdo je še sedel na svojem mestu. V prostoru je vladala pravo vojno stanje.
"Zdaj ste prekoračili vse meje. Hrano ste devali v nič, kakor tudi vedenje, ki se od vas pričakuje" je z strogim glasom dejal Dumbledore in v njegovih očeh je bilo opaziti veliko jezo. "Mnogi so se veliko ur trudili, da so vam pripravili to, kar ste vi zdaj metali drug v drugega. Želite postati odpadniki, ki ne poznajo primernega vedenja družbe? Če je vaš odgovor pritrdilen, niste izbrali pravega kraja. Bradavičarka nikoli ni bila in nikoli ne bo tak kraj, zato vas že danes pozivam, da premislite, zakaj ste resnično tukaj in kaj je sploh vaš cilj v življenju. Tekmovalnost in sovraštvo nikakor nista vredna pohvale, pa čeravno jih nekateri tukaj cenijo. A ceno tega, bodo spoznali ob svojem koncu" je tišje zaključil ravnatelj in za trenutek premolknil.
"Večerja je s tem končana, a pred spanjem morate dvorano spremeniti v takšno stanje, v kakršnem ste jo našli. Profesorji in gospod Filch vam bodo dali ustrezne pripomočke, vi pa se boste lotili čiščenja. Ne morem presojati, kdo je kriv in kdo ni, a če boste delo opravljali skupaj, boste prej gotovi, če pa ga kdo ne misli opravljati, lahko lepo odkoraka z Bradavičarskega gradu. Hvaležen sem vam, da ste slovesno večerjo napravili tako slovesno" je ponovno z mirnim glasom dejal Dumbledore. Zatem se je zasukal in odkorakal skozi stranska vrata iz dvorane.

Daniel je pobral svojo krpo in začel drgniti tla. Sam pri sebi si je mislil, da so si to zaslužili, saj je bilo tisto, kar je povedal ravnatelj čisto prav. Veliko ljudi je bilo zelo nesrečnih, nekateri pa so se še vedno smejali le eden poleg Daniela se ni smejal ali bil žalosten. Remus Lupin. Seveda Potter, Sirius in Mally so se na ves glas krohotali, kako je Sirius zadel tisto spolzgadovko. ''Barbari.'' si je še rekel Daniel nato pa naprej drgnil.

William je Dumbledorju uhitel samo prikimati, ko se je v dvorani razvel pravi dvoboj. Želel je že posredovati, ko se je vključil ravnatelj in profesor Davidson se ni želel vpletati.

Ko je Dumbledore končal svoj govor ter se odpravil od mize, mu je William samo na kratko rekel: "Bom jaz poskrbel za primerne kazni." To rekoč se je, potem ko je povečerjal do konca in ko je Albus zapustil dvorano odpravil do roba podesta, na katerem je stalo profesorsko omizje. Resnično je bila čudovita dvorana in zvezdno nebo nad njo. A bližnji pogled je prikazoval kaos in umazanijo ter nasvinjanost tal ter sten in preštevilnih obrazov učencev. William je z zamahom odpravil vso neprimernost ter se nato zazrl po obrazih učencev, ki so spremljali njegove gibe. Niso ga še poznali, saj je bil v lanskem šolskem letu tu le nekajkrat v okviru svojega pripravništva na aurorskem uradu. Ravnateljev govor je poskrbel, da je bila sedaj v dvorani čista tišina, tako da mu ni bilo potrebno preveč povzdigniti glasu, ko je začel:

"Resnično ste me razočarali. Ni dolgo, kar sem sedel na vaših mestih in v tistih časih se je mladina zavedala, kaj je sprejemljivo in kaj ne. In tega je manj kot desetletje! resnično vas je lahko sram, da s svojim barbarstvom izničujete delo in trud številnih, ki dajejo svoje življenje, da bi se počutili bolje in udobneje. Zatorej vem, da veste - kazen je tukaj neizogibna. Oba domova," na kratko je ošinil omizji v rdečem in zelenem "...se morata v teh časih nestrpnosti in negotovosti prenehati prepirati na najbolj otročje načine!"

Sledil je kratek premor, da bi dodal besedam še večjo težo a hitro je nadaljeval: "Kakorkoli, učenci, odpravite se sedaj s svojimi predstojniki in predstavniki v svoje domove, udobno se namestite in potem kmalu v posteljo, saj vas jutri zarana čakajo že prva predavanja. Mene, kakorkoli, boste prenašali nekateri že jutri pri pouku obrambe proti mračnim silam." Ob teh poslednjih besedah je zaslišal rahel smehljaj ki je prihajal iz vrst spolzgadovcev, a še iz časa njegovega šolanja je bil na tovrstne provokacije imun.

"No, dajmo, v domove!"

Ko so se končno začeli pobirati in odhajati iz dvorane je nekoliko ojačal svoj glas: "Black Daniel, Lupin in Parkinson - v mojem kabinetu!"

Ko je odhajal iz dvorane je samo zavzdihnil: "Spet v svojem elementu - še dobro da sem bil obveščen o njihovih avanturah v lanskem šolskem letu."

Remus je obstal z torto v iztegnjeni roki, ki bi skoraj poletela proti bližnjemu Spolzgadovcu, ko je dvorano stresel ravnateljev glas. Tisto kar je mislil, da se bo zgodilo že veliko prej je naposled postalo resničnost. Ravnatelj je spregovoril in lahko je bilo čutiti njegovo jezo. Remus je osramočeno povesil pogled, ko je ravnatelj spregovoril saj se je zavedal resničnosti njegovih besed. Obnašal se je kot majhen fantič in šele ravnateljeve besede so ga spustile ne realna tla. James in Sirisu ter Marisus so se še vedno glasno smejali a Remusu ni bilo več do smeha. Nenazadnje je spoštoval vilince in sedaj so v nekaj minutah uničili njihovo večurno delo.
Spustil je torto na tla in žalostno zrl za profesorjem, ki je že izginil iz dvorane. Mislil je, da bodo morali dvorano drgniti vso noč, ko je pred njih stopil profesor obrambe pred mračnimi silami. Remus ga je prvič videl takole od blizu in zdelo se mu je, da je novi profesor strog in resen a pošten.
Profesor je z zamahom palice očistil veliko dvorano in vse vrnil v prvotno stanje.V popolni tišini so prisluhnili njegovim besedam in Remusa je bilo še bolj sram. Nenazadnje je on predlagal in organiziral celotno obmetavanje s hrano. Bil je prepričan, da se bo čez nekaj dni dogodku smejal a sedaj se je počutil naravnost katastrofalno.
Tudi profesor je pozval oba domova Spolzgad in Gryfondom , da morata sodelovati in Remus je kislo pomisli, da je kaj takšnega resnično nemogoče.
Nato pa je slišal še nekaj komentarjev Spolzgadovcev in takoj ga je spet pogrelo. Spomnil se je zakaj se je vsa stvar sploh začela in naenkrat mu niti ni bilo preveč žal za vse kar je storil. Tudi Spolzgadovci so bili prav tako umazani in Remus je bil zaradi tega kar malo ponosen nase. Z zamahom palice je najprej očistil sebe in tudi ostali so kot po tekočem traku spet postali lepo urejeni. Sledovi o spopadu so počasi izginjali in Remus se je že oddhnil, da je vse minilo brez večjih posledic.
Počasi so vsi začeli zapuščati Veliko dvorano in tudi Remus je stopil proti izhodu, ko je do njega priplaval gals profeosrja Davidsona: Black Daniel, Lupin in Parkinson - v mojem kabinetu!".
Remus je globoko požrl slino in prikimal brez da bi se ozrl nazaj, ter namesto, da bi krenil proti svojemu domu zavil proti kabinetu profesorja Davidsona.
Nekje pod obžalovanjem, sramom in ponosom, pa je začutil tudi neprijetno misel.
Spet sem obtičal z Parkinsonovo. Upam, da ne bom spet pobruhal kakšne mačke
Slednaj misel, mu je le uspela narisati nasmešek na obrazu.

Ravno je odložila še en kos pite, ki ga je prej za vsak slučaj pobrala, ko jih je ravnatelj v trenutku utišal. Otrpnila je in nato zasukala glavo, da je lahko videla profesorsko omizje, ki je bilo edino še čisto. Ugriznila se je v ustnico in razmišljala, če bodo kaznovani, medtem, ko je poslušala ravnatelja, ki jih je vse po vrsti okaral. Seveda, bi se morala vesti bolj zrelo, a preprosto se je razjezila, ker jo je tisti Gryfondomovec zadel s pito, ki ji je skupaj zlepila lase. Pa tudi tistega vrča maslenuška, ni pozabila, a za tega ni vedela, koga krivit. S pogledom je preletela dvorano in zavzdihnila, bila je v še hujšem neredu, kot je pričakovala. Očitno so res skoraj vsi sodelovali v obmetavanju, a niso mogli vseh kaznovat. Dumbledore očitno ni hotel kaznovati napačnega, zato jim je zgolj naložil, da pospravijo dvorano. Ob tem s eje sprostila, čeprav se je počutila neprijetno, zaradi nereda, ki so ga naredili. Ko je ravnatelj odšel, pa je začel govoriti še Profesor Davidson in, ko je začel naštevati imena, je zopet se ugriznila v ustnico. Oddahnila se je, ko ni irekel njenega imena in se nato posvetila pospravljanju dvorane. Vzela je krpo in pobrisala okoli sebe, zraven pa preklinjala tistega, ki je začel ta neumen "boj". Ko so dvorano vsaj za silo spravili v prejšnje stanje, si je popravila zlepljene lase in iz njih potegnila košček jabolčne pite. Zakaj v lase? Zakaj ne čez plašč ali kaj podobnega? se je jezno spraševala. Skupaj z ostalimi se je odpravila iz dvorane, zraven pa cel čas razmišljala, če bodo še kdaj taki izpadi med njimi. Seveda, ni mogla pričakovati, da si bosta Gryfondom in Spolzgad segla v roke, to je bilo nemogoče, a sama ni videla slabosti v teh dveh domovih. Zamišljeno se je skupaj z ostalimi Drznvraanovci napotila proti njihovemu domu.