Kabinet profesorja Williama J. Davidsona [Obramba pred mračnimi silami]

/opis prihaja kmalu, sedaj odpiram na hitro da se bo tu nadaljeval RP iz Velike dvorane/

Daniel je postopa stopal po hodniku do kabineta za obrambo. Na vsake toliko časa se je spomnil, kako dobro se je imel na obmetavanju z hrano. Pri tem se je vsakič nasmehnil. Odločil se je že, da takoj, ko konča s profesorjem odide v kuhinjo in se opraviči ubogim hišnim vilincem za red. Čeprav ne mara kazni, si je mislil, da si je to zaslužil in, da bi ga mogli izklučili iz Bradavičarke. Kmalu je prišel do kabineta. Potrka in vstopi. ''Ste me potrebovali profesor.''

Remus je hodil po hodniku proti kabinetu Williama J. Davidsona. Vedel je kaj bo sledilo in ni ga bilo strah, a kljub temu je čutil,da se mu godi krivica. Odločil se je, da se ne bo izmikal kazni pa naj bo že kakršna koli,saj si jo zasluži, a če jo bo dobil on bi jo moralo dobiti vsaj še ducat Spolzgadovcev. No vsaj še eden jo bo dobil si je rekel in se nasmehnil. Vesel je bil, da so se tudi ostali domovi pridružili boju in, da se jih je večina obrnila proti Spolzgadu.To ga je navdajalo z upanjem. Ni si mogel kaj, da se nebi v sebi smehljal. Prišel je do kabineta samozavestno vstopil, pokimal Danielu v pozdrav in počakal na to, kaj bo rekel Profesor.
Niccolette še vedno ni prišla in tudi si je ni želel videti, a je vedel, da se bosta tukaj srečala. Upal je, da jima kazni ne bo potrebno prestajati skupaj, saj je dvomil, da bo lahko prinesel njeno bližino.
Pogled je upiral v tla in upal, da se bo tale mučna tišina čim prej končal, da bo dobil svojo kazen in odšel v svoj dom, kjer bo prespal celotno zadevo. Tale dan, se ni odvijal po njegovih načrtih.
Ampak tale slavnostna večerja se bo vpisala v zgodovino se je spet od nekje prikradla misel in moral se je uščipniti, da se ne bi zasmejal.Ni vedel zakaj ga grabi nenadna želja po smehu in komaj je ostal resen. Nato pa se je spomnil na ravnateljeve besede in takoj ga je postal sram. Tako je le tiho čakal, da profesor spregovori.

William, ki je sedel v svojem fotelju za svojo delovno mizo nasproti velikega kamina, katerega plameni so na stenah risali zastrašujoče sence, je ko sta vstopila dva učenca iz po oblačilih sodeč Gryfondoma resno spregovoril: "Lep pozdrav obema, izvolita sesti..."

Po teh besedah sta iz ničesar pred njima vzniknila dva stola, prav taka, kakršne so imeli v učilnici obrambe. Njun videz je bil robat a sedenje na njih ni bilo nič kaj neudobno. Ko sta se namestila, je profesor nadaljeval:

"Torej, gospodiča, ne vem kaj vama je rojilo danes po glavi, da sta se tako obnašala kakor sta se. Vajino obnašanje me še toliko bolj žalosti, saj bom v letošnjem šolskem letu prav jaz vajin predstojnik in resnično si ne želim, da vas bom moral v zbornici pogosto zagovarjati zaradi takih otročarij. Verjemita mi, da vem kako je bilo v mojih časih -nič bolj se nismo imeli radi, kot se imate danes, naš dom ter Spolzgadov, a vendarle, nismo se posluževali česa takega, čemur sem bil priča danes. Sam vas sicer razumem, a razumem tudi Spolzgad, saj nenazadnje verjetno čutijo isto kot vi do njih. A to morate prerasti... Black, samo nasvet ti dam - 3. letnik si še zato se raje ne vpletaj v take "spopade" višjih letnikov, sploh pa ne proti Spolzgadovcem, kateri lahko kaj hitro proti tbi usmerijo kak neravno prijeten urok. Ti, gospodič Lupin pa... Lani si bil predstavnik našega doma, kajneda? Tako obnašanje ne pritiče tej funkciji, česar se, v to ne dvomim, še kako zavedaš. Tudi letos boš zastopal naš dom, zato te prosim, da se brzdaš, še posebej pa kadar naletiš na tole gospodično iz Spolzgada, s katero se zdita kar kot usojena si." Pri teh zadnjih besedah se je nasmehnil, ter nadaljeval:

"No, bomo počakali še na spolzgadovke da vam potem izrečem vzgojni ukrep za vaše ravnanje. Kadar so kršena pravila in ranjena čast koga drugega, je kazen neizogibna."

Naslonil se je nazaj v fotelju ter pričaral 4 skodelice, pladenj piškotov ter čajnik.

"Kar postrezita si," sam pa je iz čaše srknil požirek maslenuška.

Hmm, tokrat bi sama svoje razpoloženje zelo težko opisala. Počutila se je nekako ... čudno. Izjemno čudno zanjo. Domala živahno. Pomislila je že celo, da ji bučni sok, s katerim je bila polita v dvorani ni uničil le obleke, temveč, kot da bi ji nekaj spremenilo nastavitve v možganih. Stresla je z glavo in se poskušala rešiti teh misli, vendar ni kaj dosti pomagalo.
Misli ej raje preusmerila na profesorja Obrambe, Williama Davisona, kot je slišala, da mu ej ime. No, v zvezi z njim jo je tako ali tako najbolj zanimalo, kaj jim bo dal za kazen. Vse ostalo je bilo ... precej nepomembno.
S svojimi značilnimi, ne ravno hitrimi mačjimi koraki je stopala preko hodika, ki ej vodil proti kabinetu OPMS-ja. Niti približno se ji ni mudilo in celo malce zavlačevala je, vedoč, da brez nje ne bojo začeli. Še predobro je vedela, da je profesor naklonjen rdečemu domu, kar je bilo zelo dobro razvidno iz pogledov, ki jih je delil v Veliki dvorani. Inj vedela je, da bi ga le stežka nekaj prepričalo v izrek kazni brez njene prisotnosti. mnogo preveč si je najbrž želel videti njen izraz na obrazu.
Do kabineta je imela le še slabih nekaj metrov in skozi odprta vrasta je razločno slišala vse, o čemer so se pomenkovali. In takoj ji je postalo jasno, zakaj je profesor prav njej pošiljal najgrše poglede. Bil je namreč predstavnik Gryfondoma, kar je pomenilo tudi, da bo dobila nekoliko večjo kazen kot Gryfondomovca.
Ravno, ko je profesor izgovoril zadnje besede je zavila okrog vogala in vstopila v kabinet. Sedla je na stol, ki je bil še prost, ter prekrižala svoje dolge, vitke noge, odete le v precej skrajšano šolsko krilo in čevlje. Nato je bila nekaj trenutkov le tiho in takorekoč čutila je, kako je napetost v prostoru naraščala. Nekoliko udobneje se je namestila na stolu, ki je bil presneto neudoben in trd, potem pa pogledala profesorja. Za rdečkarja se še zmenila ni, a preprosto ni mogla kar zatreti občutka, da sta tam in da zastrupljata zrak v prostoru.
Trenutno je bila ravno pravšnje volje, da bi pripomnila par pikrih na profesorjevo 'nepristranstkost' v odnosu do domov, ki bi jo moral gojiti, a je po prejšnjih besedah sodeč ni. A ker je vedela, da bi tako le še požigala ogenj pod že tako brbutajočim kotlom se je zadovoljila le z pomenljiim pogledom, ki ni imel v sebi niti pičice prijaznosti.
''Profesor, ne vem s čem sem si zaslužila, da me tako ozmerjate.'' je rekla namesto tega in ponosno privzdignila brado. ''Da bi si bila usejana z tistim?'' Povdarila je zadnjo besedo, ki je več kot nazorno pokazvala, da ga ne obravnava ko nekoga sebi enakovrednega, kaj šele, da bi si bila z Lupinom usojena.
Za profesorja pa je imela pripravljeno še eno vprašanje, ki ji je pravkar padlo na misel. Le kako je lahko, v splošni gneči v dvorani in zavzetem pogovoru z Dumbeldorjem videl, kdo je uročil tisto torto? Lahko bi bil kdorkoli, ne pa ravno ona. Pa še sedela je na takem mestu, da ni mogel videti njenega obraza. a odločila se je, da bo trenutno tiho in bo s tem udarila pozneje.

Remus je prisluhnil profesorjevemu govoru in tako je spoznal novega predstojnika svojega doma. Bil je vesel, da se profesor Davidson zavzema za učence, katerih predstojnik je, a dvomil je, da mu bo to prineslo kaj nižjo kazen. In prav tako Danielu. Profesor je nato nagovoril Daniela in se spet vrnil nazaj na Remusa. Ta je razumevajoče prikimal in mislil že nekaj dodati, a si je v zadnjem hipu premislil. Ni želel nasprotovati profesorju, a ko je le ta omenil, da bi si naj bila z Niccolette usojena je že odprl usta in hotel bučno protestirati, ko jih je s svojo prisotnostjo končno počastila tudi sama Spolzgadovka.
"Pridružila se nam je njena visokost." ji je zamrmral, ko se je brez da bi pogledala Daniela ali njega usedla na edini še prosti stol. Očitno je prav tako slišala besede, ki jih je izgovoril profesor in tako je v svojem značilnem vzvišenem tonu že povedala svoje mnenje. Remus ga je preprosto preslišal in se tudi sam oglasil:
"Da bi si bil usojen z njo" je zaničevalno rekel in si nadel izraz največjega gnusa. "Raje celo življenje preživim v zmajevih iztrebkih. Ne ne gospod, mislim da niti usoda ni tako kruta, da bi se na takšen način igrala z mano." Še vedno z gnusom je pogledal Niccollete in pomislil Mogoče pa sva si res usojena. Mogoče hoče usoda, da jo zaprem pred ostalim svetom in tako vsem rešim muke življenja z njo
Svojih misli ni želel izreči na glas, saj bi si verjetno prislužil še hujšo kazen. Bil pa je prepričan, da je samovšečna Spolzgadovka ena izmed redkih ljudi, ki bi jo raje videl zaprto v Azkabanu, kot pa, da bi hodila med ostalimi ljudmi. Ponavadi ni razmišljal na takšen način, a ob njej se je vedno pokazala njegova negativna stran.
Ker ni rad razmišljal o teh stvareh je segel po skodelici čaja in naredil nekaj požirkov, nato se je naslonil nazaj in rekel profesorju
"Oprostite gospod profesor, ampak zakaj bomo sploh kaznovani?"
Bil je prepričan, da je Niccolette imela na zalogi podobna vprašanja in se bo zagotovo hotela izviti iz kazni in če je Remus lahko kako pokvaril njene načrte jih je z veseljem.
"Mislim, ali sva z gospodično Parkinson kriva zato, ker sva sprožila tole obmetavanje s hrano? Ker ona je najprej zalučala torto, bila je z okusom brusnic, če vas zanima, vame in nato sem ji vrnil z vrčem bučnega soka. To je nekako sprožilo, da so se nama pridružili še ostali. Zanima me ali je mogoče to razlog, da bova dobila kazen ali je bilo kaj drugega?"
Skoraj si je čestital, da je uspel obdržati resen izraz na obrazu. Sam je imel namen sprejeti kazen, a s tem je s seboj potegnil še Niccolette, ki se je gotovo imela namen izviti iz godlje.
"Tako, da ne vem če je Daniel sploh kriv, saj sva midva začela vso stvar." je še dodal in pogledal Daniela, saj ni hotel, da bi on po njegovi krivdi dobil kazen.

Daniel je mirno sedel na tistem stolu in gledal profesorja. Končno se jim je pridružila Niccolette in Daniel je slišal, ko ji je Remus nekaj zamrmral. A Danielu je bilo za to vseeno, saj ga je zelo zanimalo kako, se bo Spolzgadovka rešila iz tega. In res, kmalu po tem, ko se je usedla je že začela govorit, kako jo je profesor užalil. Koj e končala je glavo vzivešo dvignila, in Danielu se je zazdelo, da vidi na njenih ustnicah nesramen nasmešek, in to ga je zmrzilo, saj ima sigurno kaj za bragom. Nato je na vrsto prišel Remus. Njegove pripovedi se je najbolj bal, saj se je on odločil, da bi naredil kot, da je spolzgadovka začela vse. A Remus je naredil vse Danielu v prid, kar Danielu ni bilo prav, saj čeprav je Remus začel vojno jo je Daniel zelo odločno nadaljeval, saj je Daniel naredil največ škode. Nato je Remus končal in Daniel je spregovoril. ''Učitelj, jaz sem naredil največ škode, saj sem bil jaz tisti, ki je nadaljeval spopad, in če mene nebi bilo, bi se spopad končal po eni torti in vrču. Zato sem jaz najbolje kriv, saj če nebi bilo mene, bi Remus verjetno končal spopad takrat, a ga zaradi mene ni mogel. In če smo natančni bi rad še poudaril, da je ta spolzgadovka (z očmi je ošinil Niccolette) prva zadela mene in sem zaradi tega tudi jaz nadaljeval.'' Daniel si je potihem čestital, saj je s tem popolnoma očrnil Niccolette.

Ko je vstopila, vsaj po videzu in obnašaju sodeč nadvse arogantna deklina spolzgadovega doma, ji je William pomignil na stol poleg dveh, na katerih sta že sedela Remus in Daniel. Na njegovo najmanjše presenečenje je začela z zanikanjem in sprenevedanjem, na kar se je lahko samo nasmehnil, preden pa bi uhitel kaj dodati, je že spregovoril spet Lupin ter za njim še njegov kolega iz Godricovega doma. Ko so naposled, vsaj tako je kazalo, vsi povedali kar so imeli za povedati je profesor počasi začel, s skrbno izbranimi povdarki v govoru.

"No, lepo pozdravljena Niccolette, samo tebe smo še čakali in med tem smo imeli kar dolg pomenek, po katerem mi res ni potrebno zbirati še več dokazov - a če jih že ravno želiš in si prepričana v svojo trditev, bomo pač sem poklicali še dijake neudeleženih domov, pa naj oni povedo, mar ste bili vi trije med pobudniki... Morda pa bomo pogledali zadnji urok iz vaše palice... Znal bi kar prijetno popestriti to "dokazovanje" oziroma kakorkoli temu rečeš."

Pogled je sedaj preusmeril k Remusu ter mu na hitro dejal: "Ja, kaznovani boste zaradi nespoštljivega odnosa do hrane ter posledično osebja naše akademije," na Danielovo priznanje pa se je samo nasmehnil ter potem vstal: "Ne bom se prerekal tule z vami o svojih odločitvah. Kazen pa sem tudi že izbral: po jutrišnji večerji krožniki, pribor in pladnji ne bodo samodejno "izginili" iz omizij, temveč jih boste morali pospraviti vi, poleg tega pa tudi pomiti tla ter pobrisati mize."

Ko je to povedal je za hip opazil ogorčenje na obrazih trojice, ki pa jih je kmalu zamenjal ravnodušen obraz in ker je zaslutil zakaj, je dodal samo še: "Brez vaše palice."

Ko je Daniel slišal svojo kazen se je delal, da je nadvse razočaran, a drugače je bil prav vesel, saj se mu je zdelo to, da dobi kazen povsem pravično in po njegovem bi mogela biti kazen veliko hujša saj je bilo 'zadetih' veliko nedolžnih. Odločil se je že glede vilincev, le še kuhinjo mora najti. ''Prav'' je rekel učitelju in le z težka zbrisal svoj nasmešek. Pogledal je k Remusu in ta je bil videti ogorčen, a kako je šele zgledala tista spolzgadovka. Občutek je imel, da bo bolje, da se takoj pobere iz kabineta, saj bi znala pregoreti, tako je bila jezna.

Kmalu se je izkazalo, da je prepričevanje profesorja povsem brez smisla, saj se je že odločil, da bo kaznoval vse tri udeležence. Vesel je bil, da je Nicc zaprl usta, saj je bil prepričan, da ne bo hotela, da ji profesor pregleda zadnje uroke, ki jih je izvajal njena palica.
Remus je že bil pripravljen sprejeti kazen, ki se ni zdela preveč huda, ko je profesor le dodal še zadnji stavek. Brez vaše palice je zvenelo v Remusovi glavi in postal je naravnost ogorčen. Delo bo mučno in naporno predvsem pa dolgotrajno. Da bodo očistili celotno dvorano in odnesli vse krožnike, bo trajalo vsaj kakšni dve, tri ure, mogoče celo več.
Potrudil se je, da je skril svoje občutke za nemo masko, ki ni kazala ničesar, saj ni hotel dati Niccollete takšnega zadovoljstva. Čeprav kazen tudi njej ne bo všeč, pa bo gotovo našla nekaj, da se bo naslanjala.
Daniel se je hitro odpravil iz kabineta proti svojemu domu, med tem, ko je Remus šele počasi vstal iz svojega stola.
"Torej se po vsaki večerji zglasimo pri vas ali kako profesor?" ga je vprašal.
Počakal je na odgovor, namenil Niccollete najbolj zaničljiv pogled kar jih je premogel, nato pa le stopil proti vratom. Hodil je počasi, saj ga je zanimalo,če bo imela Niccollete še kaj za povedati.
V počasni hoji je stopil skozi vrata in jih namerno pustil odprta, nato pa zakorakal po hodniku pred kabinetom. Ni se še imel namena vrniti v kabinet, saj je moral zbistriti glavo.
Čeprav se je zavedal, da je kazen poštena in primerna je bil kljub temu jezen in najboljše zdravilo za njegovo jezo je bil dolg sprehod in razmislek o vsem. Pri tem se je znebil vseh slabih misli in načrtov.
Namesto, da bi zakorakal proti svojemu domu je odšel po enem izmed stopnišč, brez cilja samo z namenom, da se sprehodi po Bradavičarki.



[Ok zanima me kako bo izgledala ta kazen? Napišemo vsak samo nekaj postov v Veliki dvorani, ali bi naj to izgledalo kako drugače in ali bo to profesor Davidson nadzoroval ali kako? ]

[Samo kratek post za dodatno eksplanacijo ]

"Da, po večerji jutri ne zapuščajte velike dvorane, temveč kar počakajte na svojih mestih. Sam bom seveda nadzoroval vaše pospravljanje, da se slučajno ne odločite, da bi se morda dalo prav fino obmetavati tudi s priborom..."

Ob tem se je samo nasmehnil ter vstal, v znak temu, da je bil pogovor zanj končan.