Sovji stolp

S tihimi koraki se je odpravila po stopnišču, ki je vodilo proti sovjemu stopnišču. Zares potiho, da ne bi slučajno koga zmotila - čeprav je bil ta del šole ob tem času bolj ali manj zapuščen, najbrž ker so njeni sošolci in nasploh dijaki Bradavičarke iskali še zadnje tople sončne žarke, preden jih ujame mrzla jesen in za tem še zima. Sama je bila trenutno v svojem elementu sanjarjenja, čeprav se seveda kakšne družbe ne bi branila. Vseeno je ponavadi tako začenjala vsako leto; sprehajala se je po prazni šoli in sanjarila, prepevala kakšne pesmi, ki jih je slišala, ko je bila majhna, pa sploh ni vedela, kakšen je bil njihov izvor - in se enostavno relaksirala. Na obrazu je nosila nekakšen sanjaški nasmešek, ki je jasno pravil, da ni tip osebe, ki bi komurkoli dovolil, da ji pokvari dan. S skorajda plesočimi koraki se je prizibala do težkih lesenih vrat in jih lahkotno odrinila ter vstopila s perjem, slamo in umazanijo prekrit prostor. S pogledom je prečesala na milijone sov, ki so se zadrževale tukaj, iskajoč svojo, ob tem pa se je sprehodila skozi prostor, zaradi boljšega pregleda nad vsem ptičevjem nad njeno glavo. Njena sova jo je očitno zagledala, še preden je s pogledom preletela polovico ptic, saj se je z lahkotnimi in elegantnimi zamahi kril spustila proti njej ter se ustavila na okenski polici pred Nadio.
"Lydia.." se je nasmehnila in s prstom zdrsnila za sovinimi ušesi ter jo rahlo počohljala. Najbrž bi bilo že skrajno smešno, če bi svojo ubogo sovo že danes pošiljala na dolgo pot na Škotsko s pismecem na nogi, čeprav je imela za očeta pripravljen že mali roman tega, kar se je do zdaj zgodilo. Predvsem obmetavanja s hrano, ki se je pripetilo tik po njenem odhodu iz dvorane in zaradi katerega je polovica, če ne celo več Bradavičarskih dijakov dobila precej kazni in se slabo zapisala v nov začetek leta; vsaj tako je slišala, kar pa je bilo res, si pa ni upala trditi, vsaj dokler ne bi imela kakšne podlage. Ravno se je zavihtela na okensko polico ter se previdno ozrla čez rob, dol v globino, ki definitivno ne bi bila prijetna, če bi padla. Takrat pa so se odprla vrata stolpiča in precej glasno je skoznja vstopil rjavolas fant iz 7. letnika, ki ga je Nadia kar dobro poznala - navsezadnje sta bila v precejšnjih prijateljskih odnosih, še vedno pa ne najboljša prijatelja ali kaj takega.
"Živjo, Remus," je dejala s svojim tipičnim nežnim glasom in se mu prijazno nasmehnila ter roko odmaknila od Lydie, ki je odprhutala nazaj k svojim prijateljicam pticam.

[Remus? ]

Remus je s težkimi koraki, ki so glasno odmevali, hodil proti Sovjemu stolpu,saj je moral odposlati pismo, a njegove misli so bile drugje. Razmišljal je o vsem kar se je pripetilo na slavnostni večerji in potem. Kot, da ni bilo dovolj, da se je obmetaval s hrano in pijačo je poleg tega z njim prišla tudi kazen. Tolažil se je, da ni edini, a tudi to ni bila velika tolažba, saj se je obmetavala celotna Velika dvorana, kazen pa so dobili trije.
Trije, kje je tukaj pravica? je jezno razmišljal. Edina stvar, ki mu je na obraz privabila nasmešek je bila, da si je kazen prislužila tudi Niccolette. Čeprav se je moral vedno znova potruditi, da je iz tega razbral pozitivno stvar, a vsak Spolzgadovec, ki je prijel kazen .....
Končno je prišel do vrat, ki so vodile do Sovjega stolpiča in jih glasno odprl. Stopil je skoznje na tla, ki so bila zamazana z perjem,sovjimi iztrebki in slamo. Za sabo je zaprl vrata, nato pa hitel iskati svojo sovo Emo, a pri tem je bil nepreviden in mu je na kupo sovjih iztrebkov spodrsnilo, da se je še komaj ujel. Tiho je rekel nekaj sočnih, ko je do njega priplaval nežni glas.
Dvignil je pogled in šele sedaj opazil Nadio, ki je stala pred okensko polico. Seveda jo je poznal, saj sta bila celo neke vrste prijatelja,a to da je bila ona iz Pihpuffa on pa iz Gryfondoma je vplivalo, da se nista videvala preveč pogosto. Ko pa sta se, se je z veseljem spustil z njo v pogovor.
Šele sedaj se je spomnil praznega pergamenta v svojem žepu in spoznal, da je Nadia prava oseba, ki bi lahko bila vredna zaupanja. Toliko jo je poznal,da je vedel, da se ne bi nikoli pridružila Spolzgadovcem zanimalo pa ga je, če se bo hotela pridružiti njihovim nasprotnikom. Vedel je, da je ne sme napasti s svojimi idejami, poleg tega pa mora vsa stvar potekati veliko manj odkrito kot lansko leto, zato se je sedaj široko nasmehnil in rekel:
"Živjo Nadia. Kako si kaj?"
Med tem ga je Ema že opazila in se spustila na njegovo ramo ter mu iztegnila nogo, da je nanjo lahko privezal pismo. Remus jo je pobožal, privezal pismo na nogo in jo vrgel skozi okno, da je lahko poletela.
"Si tudi ti poslala pismo, ali si samo prišla delati družbo svoji sovi?" je še vprašal z nasmeškom.

Daniel je ravno korakal po potki, ki vodi do sovjega stolpa in razmišljal, kako se je veselil, da je Niccolete dobila kazen, saj ga je enkrat celo zadela. Potem pa vidi Remusa, ko je vstopil v sovji stolpič. Ravno je hotel iti noter, ko je zaslišal glasove. Odločil se je, da bo malo pokukal in, ko je z očmi pogledal v stolp je tam zagledal Remusa in neko Pihpuffovko. Z veseljem ju je opazoval, saj se je po šoli govorilo, da je Remus zelo nespreten pri puncah in z to punco večinoma ni bilo večje razlike. Komaj je že čakal, da sliši o čem se bosta pogovarjala, a ravno v trenutku, ko je Remus odprl usta je zaskovikala njegova sova Simon. Takoj, ko je Simon priletel k njemu ga je na rami odnesel stran od sovjega stolpa, da Remus nebi opazil, da je Daniel vohunil za njem, saj ga je želel imeti za prijatelja. Na Simona je nahitro privezal pismo za starše in ga odposlal. Daniel je že hotel iti nazaj vohunit, ko se je nekdo za njem naglas odkašljal.

Vesela je bila dejstva, da je bil Remus očitno vesel, da jo vidi. Ne ravno vzhičen ali kaj takega, vsekakor pa je dajal vtis, da ji ne bo pobegnil. Vsaj ne še. Nasmehnila se je ob svoji misli, nato pa, zgolj iz vljudnosti - saj se ji je zdelo, da je bilo iz trega razloga vprašanje tudi zastavljeno in da Remusa ne bi pretirano zanimalo ravno vse glede njenega počutja - odgovorila: "V redu sem, hvala. In ti?" Šlo je za bolj ali manj vljudnostne stalne fraze, ki jih je bilo potrebno izmenjati s sogovornikom, že samo zato, da se je lahko pozneje pogovor normalno odvijal. Kako bi sicer izgledalo, če bi se že deset minut pogovarjala, nato pa bi nekdo ustrelil: Kako pa si? Popolnoma nesmiselno.
S pogledom je premljala sovo, ki se je spustila k Remusu in pravilno je ugotovila, da je to najbrž njegova sova. Lydia, Nadiina sova se je že porazgubila med množico drugih ptic, Remusova pa je bila očitno precej bolj poslušna in definitivno ni kar tako pobegnila kar nekam, v trenutku, ko si jo nehal čohljati. Remus je svoje pisemce privezal sovi na nožico, nato pa jo odposlal in kmalu je izginila v daljavi. Nadia se je spraševala, kako to, da že tako hitro naokrog pošilja pošto, a najbrž bi bilo precej vsiljivo, če bi navrgla takšnole vprašanje kar tako, saj je vendar imel pravico do zasebnosti. Sicer pa je imela tudi sama že, kljub komajšnjemu začetku, pripravljen precejšen pok novic, ki bi jih lahko že posredovala očetu.
"Sem imela namen poslati.." je nasmejano skomignila z rameni, nato pa nekoliko zardela brez posebnega razloga in nadaljevala: "Potem pa sem ugotovila, da se meni osebno ni zgodilo še nič pametnega in zato sem se odločila, da očku pišem kdaj drugič. Sicer je tale vest z razmetavanjem hrane na slavnostni večerji precejšen zalogaj, ampak ker me ni bilo tam, najbrž ni pametno, da ravno pišem o tem, kajne?" se je prešerno nasmehnila in spet skomignila z rameni. "Sem pa prišla malo obiskati Lydio," je pokimala in pomignila nekam v zrak, proti kupu perja, kjer se je skrivala tudi njena sova. "Sicer pa, si ti kaj spremljal tole dogajanje prvi dan v Veliki dvorani? Baje je bilo noro, čeprav sama ne vem ravno, kako in kaj.." se je rahlo nasmehnila in hotela nadaljevati, ko je mimo njene glave zletela neznana soba in ga odpičila navzven, skozi vrata stolpiča. Zazdelo se ji je, da je zunaj zagledala nekega dijaka, a za to se ni pretirano zanimala. "Torej..?" je prijazno vprašala in rahlo povzdignila obrvi na nasmejanem obrazu.

"Bil sem že bolje, ampak ni da bi se pritoževal. " ji je prijazno odgovoril in se sprehodil bližje k njej.
Ko je omenila slavnostno večerjo se je obraz Remusu rahlo pomračil, a težko si ostal slabe volje ob tako pozitivnem dekletu. In ko ga je povprašala o dogodku v veliki dvorani se je Remus uspel celo nasmehniti.
Takrat pa je mimo njune glave hitro priletela ena izmed sov in se spustila proti odprtim vratom. Remus je opazil, da je bil tam Daniel in to je bila po vsej verjetnosti njegova sova. Remus je videl, da se je Daniel takoj obrnil in odšel in to je Remusa pomirilo. Ni si želel,da bi kdo vohunil za njim, saj se je imel z Nadio pogovoriti o stvareh, ki se tičejo samo njiju.Čeprav je bežno poznal Daniela, bil je v njegovem domu, in ga ni smatral kot sovražnika, ampak kot prijaznega, mogoče malo preveč radovednega, a fanta dobrega srca. Tudi z njim se bo moral enkrat pogovoriti o tem, ampak za to bo še veliko časa čez celotno šolsko leto.
Vrnil se je z mislimi nazaj k Nadii in ji končno odgovoril na njeno vprašanje :
"Ne vem če je bilo ravno noro" je začel,a ko je opazil njen izraz na obrazu in privzdignjene obrvi se je glasno zasmejal "No dobro bilo je noro, ampak mogoče rahlo otročje. Gotovo si že bila kdaj udeležena v obmetavnaje s hrano? No to je bilo isto, samo kar v večjem obsegu." je rekel in se nasmehnil.
"In če ti lahko povem, je kar dobro, da te ni bilo v dvorani, saj smo nekateri dobili kazen. Pravzaprav samo trije, ampak med nami je bil tudi en Spolzgadovec tako, da vse le ni izgubljeno."
Pomižiknil ji je nato pa se zresnil. Spet je pogledal proti vratom Sovjega stolpa, stopil do njih jih zaprl, nato pa zamrmral čarobne besede in dvignil palico.
"Nočem, da naju kdo presliši a me zanima par stvari." pogledal jo je in se nasmehnil "Nič groznega, samo zanima me kaj si misliš o Spolzgadovcih?"

"Ob metavanje s hrano?" se je Nadia nasmehnila. "Kolikor sem slišala jaz, je bil to že terorizem s hrano in ne samo obmetavanje," se je zasmejala in pomežiknila Remusu. Sama sicer ni vedela, kako je stvar izgledala, a glede na predvidevanja in to kar je slišala - in glede na precejšnjo mero domišljije, ki jo je premogla - je lahko pred očmi živo videla sceno, ki bi jo takle boj lahko povzročil. "Samo trije?" je Nadia presenečeno povzdignila obrvi. "Tole pa ni ravno fer.. saj se je vendar obmetavala vsa dvorana, ni tako?" je nadaljevala presenečeno. Ponavadi jo je močno razjezilo, če ljudje niso bili fer in to, da je kazen padla samo na tri, da so samo trije nasrkali, se ji sploh ni zdelo kot 'fair play'.
Presenečeno in nekoliko prestrašen o je pogledala Remusa, ko je dvignil palico in zaprl vrata. Kaj za..?! je presenečeno opazovala njegovo delo in nekoliko zadržano pogledala sem ter tja, ker sama gotovo ni povzročila nečesa, zaradi česar je bilo kar naenkrat potrebno zaklepati vrata. "Emm.." jo je zmedlo njegovo vprašanje. Stresla je z glavo in se skušala spomniti primernega odgovora, nato pa prijazno dejala: "Niso ravno moj tip ljudi, čeprav sama še vedno mislim, da bi lahko živeli v miru in ljubezni.." Previdno se je nasmehnila in dodala: "Najbrž sem res prevelika optimistka, ker se to ne bo nikoli zgodilo.."

[ni navdiha ]

[sva že dva ampak se bom potrudil nekaj spisati ]


"Ja samo trije. Pa saj po eni strani sem vesel, da ni "nastradalo" še več ljudi, ampak ni pa ravno pravično. Je pa res, da smo mi trije nekako začeli s celotno stvarjo, tako, da si verjetno res najbolj zaslužimo tole kazen."
Nasmehnil se je Nadi, saj je bil prepričan, da si je v glavi že naslikala kako je vsa stvar izgledala.
Opazil je tudi njen zadržan pogled, ko je začel zaklepati vrata in premišljen odgovor na njegovo vprašanje. Nasmehnil se je ob njenem odgovoru, saj je pričakoval nekaj podobnega. Nadia je bila dobra do vseh ljudi tudi do tistih, ki si tega niso zaslužili. Srce je imela na pravem mestu in čeprav je bila včasih preveč naivna, saj je preveč zaupala v ljudi se je znala postaviti zase. V to je bil Remus prepričan.
"Ne Nadia pravzaprav mi je všeč, da tako razmišljaš. Malo je takšnih ljudi, ki bi na to gledali takole." zazrl se je v njene oči in se zresnil "To vprašanje sem postavil iz prav posebnega razloga. Gre za veliko večjo stvar. Stvar, ki presega nesoglasja med domovi, gre za to, da se zoperstavimo zlu. Ne samo tukaj na Bradavičarki ampak vsi čarovniki na svetu.Spolzgadovci so samo delček, vrh ledene gore." sedaj se je za trenutek ustavil, saj se je zavedal, da je tako že povedal skoraj preveč. Toliko podatkov o Feniksovem redu je že ušlo, da bi se lahko stvar samo še poslabšala.
Globoko je zajel zrak, nato pa se spet zbral in nadaljeval
"Žal ti ne morem povedati več o tej stvari, dokler se ne podpišeš na tale pergament. Boš prva poleg mene, ki bi se lahko podpisala sem. Seveda ni nič obvezno, to je tvoja lastna izbira. Če se boš podpisala, ti bom povedal več o vsej stvari, če pa se ne boš se bo vse vrnilo v stare tire. Zate se ne bo spremenilo nič in še vedno bova prijatelja."
Z nasmeškom jo je pogledal in nato dodal "Ker si moja prijateljica, se mi zdi, da si primerna za to stvar, ampak nočem pritiskati nate. Odločitev je povsem tvoja in je ne smeš sprejeti na podlagi prijateljstva. Če si pripravljena malo tvegati se podpiši" sedaj je zvlekel pergament in pero ter ga z rokama pripravil tako, da ga je po želji lahko vzela "če pa meniš, da to ni stvar zate se ne. Tako preprosto je.".
Čeprav se mu je zdelo, da bi Nadia najraje ostala nevtralna, se je zavedal, da bo v težkih časih, ki prihajajo to postalo zelo težko. Sedaj je bilo na njen, da se odloči ali se bo pridružila aktivnemu boju, ali bo poizkušala svoja načela in ideje spraviti v tek kako drugače.
Remus ji je ponudil zgolj priložnost, na njej pa je bilo, da se odloči.